El Niño y La Verdad so se že s prvencem povzpeli na sam vrh kubanske glasbe in se postavili ob bok že dodobra uveljavljenim Havana D'Primera. Sami pravijo, da jih zanimajo starejši kubanski žanri, ki pa jih izvajajo na sodoben način. S svojim navihanim nasmeškom in edinstvenim glasom je najbolj prepoznaven član skupine pevec Emilio Frias 'El Niño'.​

Čudežni deček in njegova resnica

Emilio Frias je rojen 5. avgusta 1988 v Havani, kjer je odraščal v občini Mariano, v soseski Los Pocitos. Oče je bil ljubitelj glasbe in profesionalni plesalec v skupini Guaracheros de Regla. Svojo strast do glasbe je želel prenesti tudi na Emilia, zato mu je v petem razredu osnovne šole podaril kitaro. Emilio je pretežno samouk. Občasno je obiskoval legendarno profesorico kitare Claro Nicola, njegove vokalne sposobnosti pa so čisti talent. Prvo skupino je ustanovil pri 14 letih. Navduševali so se nad reggaetonom, čeprav se danes otepa te oznake, češ, da so v glasbo mešali tudi druge žanre. Na njegovo srečo tega ne moremo preveriti, saj niso ustvarili posnetkov.

Od dečka do zvezde

Emilio je bil v najstniških letih član lokalnega umetniškega gibanja, in je občasno nastopal s kitaro. Opazil ga je Pascualito Pabrejas, in ga 17. aprila 2007 povabil v svojo skupino Tumbao Habana. Emiliev glas je prvič zablestel v njihovi pesmi El Padrino (Boter), ki je tudi ena njegovih prvih avtorskih. Nekega dne jo je na radiu slišal Elito Reve, in se tako navdušil, da ga je povabil v bend Elito Reve y Su Charangon. Po glasu sodeč je bil prepričan, da je črnec, a ga njegova bela koža ni razočarala. Emilio je tako pri 21 letih postal glavni vokalist enega najstarejših kubananskih bendov. Elito Reve mu zaradi mladosti nadel vzdevek 'El Niño (de Charangon)'. Leta 2010 je bil avtor in glavni vokalist štirih pesmi na albumu De Que Estamos Hablando.

Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!

​A sodobna timba ne cveti več na tegobah krize, saj je Kuba danes na poti prosperitete. Vodje novih skupin niso več glavni zaslužkarji. Niso več tisti, ki so najbolj škandalozno oblečeni in niso več tisti, ki brezkompromisno častijo vrednote kapitalizma. Krono glavnih provokatorjev so timba skupinam z glave strgali hip hop in reggaeton izvajalci. Timba je v tem času dozorela in danes kot konkurenčno prednost izpostavila izključno glasbo. Zdi se, da je sodobna timba rahlo bolj melodična kot nekoč, v vedno večji meri integrira druge glasbene žanre, pogosteje vključuje kubansko folklorno glasbo, oživlja pozabljene kubanske zvrsti kot je pilón, vključuje reggaeton, občasno pa posrka vase tudi druge karibske žanre izza meja Kube. Sodobna timba je bistveno kvalitetnejše posneta. Kuba je v novem tisočletju vložila veliko sredstev v razvoj snemalnih studijev z najsodobnejšo opremo, hkrati pa se je snemalna oprema pocenila in nekateri glasbeniki so si vrhunske snemalne studije postavili kar doma.

​Na Kubi je sodobna timba primorana konkurirati uvoženi glasbeni zvrsti, ki jo lahko ustvarja vsakdo s povprečnim posluhom in računalnikom, je bistveno enostavnejša, in bližje sodobnemu mladostniku na Kubi. Reggaeton se po eni strani precej razlikuje od timbe, a po drugi strani uporablja zelo podoben provokativni pristop kot timba v 90-ih. Škandalozna besedila, nezaslišana moda, čaščenje materializma, seksa, spogledovanje s prostitucijo, itd. Konkurirati izključno z glasbo pa tudi na Kubi ni lahko. A timba ponovno pridobiva prostor v kubanskih medijih, in posledično postaja tudi na Kubi vse popularnejša.

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva.

Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa  obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici).

Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje.

Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.

Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.

Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.

V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.

A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son.

Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku.

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je drugi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjem prispevku smo opisali kvalitete, ki odlikujejo timbo kot glasbeno zvrst. Tokrat opisujemo prednike timbe - skupine, ki so s svojimi inovacijami prispevale k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe, in družbene razmere, ki so vplivale na njen razvoj.

Revolucija in spremembe

Januarja 1959 Fidel Castro vkoraka v Havano. Sledi nacionalizacija, spor z ZDA, turisti pa se zaradi negotove situacije začnejo Kubi na veliko izogibati. Industrija plesa in glasbe doživi korenite spremembe. Leta 1962 odpre svoja vrata ENA (Escuelas Nacionales de Arte), ki omogoči glasbeno izobrazbo številnim Kubancem, ki prej niso imeli dostopa do kakršnekoli izobrazbe. Istega leta nastane Conjunto Folklórico Nacional, plesna skupina, ki še danes oživlja kubansko folkloro.

A večina post-revolucionarnih sprememb ni bilo tako pozitivnih. Glasbene založbe so podržavili v monopolno založbo EGREM (Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales), plesni klubi so zapirali svoja vrata, glasbeniki pa so postali državni uslužbenci z redno plačo, neodvisno od tantiem in prodaje vstopnic. Uspešni glasbeniki so začeli zapuščati državo, in nastajati sta začeli dve kubanski glasbi - ena v ZDA (ki je v zahodnem mainstreamu postala znana kot "salsa") in druga na Kubi.

Glasbena kriza in zametki novega ognja

V 60-ih in 70-ih letih je posledično plesna glasba na Kubi doživljala pravo krizo. Po revoluciji je cvetela predvsem nueva trova, se pravi glasba domoljubnih kantavtorjev na brenkalih, ki so častili revolucijo. Pello El Afrokan je leta 1963 izumil nov plesni ritem mozambique, ki pa je ostal povsem lokalen in nepomemben v primerjavi s predrevolucionarnimi žanri svetovnih razsežnosti kot so mambo, cha cha, son, itd. 

Kubanska glasba v ZDA je ostala bolj zvesta svojim koreninam. V 70-ih letih je pod vplivom migracij Kubancev v New Yorku nastala salsa. Ko so leta 1979 v ZDA delujoči salsa izvajalci (npr. Héctor Lavoe, Fania All Stars, itd.) prvič nastopili v Havani, se je občinstvo odzvalo zdolgočaseno, mediji pa so jih spljuvali kot kapitalistični ponaredek kubanske glasbe. Leta 1983 pa je v Havani odličen sprejem doživel venezuelski Oscar D'León, in sprožil krajše obdobje salsa buma na Kubi. Večina elementov salse je sicer že obstajala že v kubanskem sonu, zato je težko govoriti o izrazitem glasbenem vplivu salse na timbo.

​Je pa salsa bum na Kubi spodbudil vnovično zanimanje kubancev za tradicionalno kubansko glasbo. V 80-ih je nastala skupina Adalberto Álvarez y Su Son, ki je takrat svoj son približala salsi. Los Van Van so, da bi ohranili popularnost, po zgledu salse začeli vključevati pozavne, a so ohranili rock inštrumente in harmonije. Poudarili so clave, a namesto son clave začeli vključevati rumba clave vzorec. Orquesta Revé so naredili podobno, le da so se vračali dlje v preteklost, k predniku sona po imenu changüí. Obdobje salsa buma na Kubi pa so kmalu zasenčile domače skupine, z glasbo, ki je bila bližje kubanskemu okusu.

Čeprav te skupine niso odkrile timbe, so s svojimi inovacijami dale svoj prispevek k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe. Postale so kalilnice talentov, ki so v začetku 90-ih razvijali timbo. V naslednjem prispevku bomo pojasnili, kako se je ta razvila iz zgoraj omenjenih inovacij. Prestavili se bomo v obdobje od leta 1989, v čas njenega nastanka, njenega vzpona in drastičnega padca njene popularnosti na prelomu tisočletja.

Njene ritmične strukture so s sinkopiranostjo in avtohtonimi inštrumenti povsem neprimerljive z drugimi glasbenimi žanri. Njene melodično harmonične strukture se po kompleksnosti zlahka postavljajo ob bok jazzu ali sofisticiranim šansonom. Z liričnega vidika je timba izjemno protislovna, saj obravnava po eni strani globoko religiozne, po drugi strani pa izjemno razvratne tematike, ki za navidezno preprostimi besedili na provokativen način odsevajo sentiment kubanskih ulic.

Timba je kljub kompleksnosti izjemno poslušljiva, vesela glasba. Tudi ko se loteva otožnejših tematik, iz nje veje veselje, četudi občasno z grenkim priokusom. S svojim ritmom nas timba zlahka pripelje do gibanja, s kombinacijo melodij in harmonij pa tudi do solz. Je glasba, ki odseva kubansko dušo.

Struktura glasbene skupine in pesmi

Zasedbe, ki izvajajo timbo so pravi mali orkestri. Običajno štejejo okoli 15 glasbenikov, zato je timba precej polna glasba. Tudi struktura pesmi je izjemno raznolika. Namesto klasične 'verz-kitica' zgradbe običajne popularne pesmi ponuja kvalitetnejša timba strukturo, ki spominja na klasičen dramski trikotnik. Pesmi se praviloma začnejo z uvodom, sledi zasnova in zaplet. Pesem poslušalca pripelje do vrhunca v delu, ki ga imenujemo montuno (hrib), kjer se glasba razživi z dobro mero pretkane improvizacije. Sledi katarza, kjer se pesem umiri in konča. Pesmi boljših skupin se tako poslušajo kot dramske umetnije. Glasbeniki gradijo napetost v pesmih skozi variacijo aranžmajev, ki jih avtorji imenujejo 'menjava prestav'. Plesalci se učijo prepoznavati različne dele v pesmih, in se nanj odzvati z energijo in gibi, ki so primerni za posamezni del. ​

Pa začnimo...

Timba se je kot glasbena zvrst izoblikovala konec 80-ih in v začetku 90-ih, ter doživela vrhunec popularnosti sredi 90-ih let. Morda med mladimi Kubanci danes ni več tako priljubljena kot takrat, je pa z leti vse kvalitetnejša, konstantno razvijajoča se glasba, ki je v stiku s sodobnimi trendi, a jim nikoli ne podleže.

V prihodnjih člankih bomo predstavili razvoj te glasbene zvrsti skozi vpliv družbenih razmer na Kubi, in skozi iskanje novih pristopov v glasbi vse od 60-ih let po revoluciji. Nato bomo opisali nastanek in vzpon te glasbene zvrsti v 90-ih letih. V zadnjem prispevku bomo obravnavali zvok sodobne timbe. A snovi še zdaleč ne bo zmanjkalo. Zametke glasbenih elementov, ki so se v kubanski glasbi ohranili vse do danes, lahko iščemo že v 15. stoletju, ko je na Kubi pristal Krištof Kolumb...

(se nadaljuje)

Avtor: Jan Bervar
Predviden čas branja in poslušanja: 10 minut

Kakšna glasba je Timba in kako je različna od Salse?

Na začetku (kubanske) plesne poti je pogosto vprašanje, v čem je sodobna kubanska plesna glasba drugačna od ostalih zvrsti »salse«. Izkušenejši plesalci vam bodo pogosto rekli, da to »pač čutiš«, kar je precej neuporaben odgovor :) zato bom poskusil v temle zapisu pojasniti, od kod prihaja ta občutek.

Kaj je sploh salsa (glasba)?

Salsa kot glasbeni fenomen ima mnogo definicij, verjetno najboljša pa je tale: salsa je glasbena zvrst, ki se je razvila v 1970ih letih, ter je nastala iz korenin kubanske glasbene zvrsti Son.

​Tehnično lahko salsa glasbo opišemo takole:

• igra značilen nabor inštrumentov (congas, bongos, clave, timbales, maracas, guiro, bas, klavir, trobente, pozavne);
• ritmična hrbtenica pesmi je ritem Son clave (»ključ«, skrivnost);
• inštrumenti igrajo standardne vzorce, značilne za salsa glasbo (primer: klavir, conga bobni);
• pesem je sestavljena iz dveh večjih delov: cuerpo (TELO – del, kjer pevec pove ključno zgodbo), ki mu sledi montuno (HRIB – del, kjer intenzivnost pesmi zraste, ter glavno vlogo prevzamejo melodični inštrumenti, ter vokalne izmenjave med pevcem in zborom).

Če tako salso (glasbo) delajo na Kubi, ji lahko rečemo kubanska salsa, ne-kubanskim različicam salse pa ponavadi rečemo salsa dura (trda salsa, zvesta korenimam 70-ih let), ter salsa romantica (nežnejša salsa, pogosto mešana s pop vplivi).

Primera sodobne kubanske salse (Havana D'Primera) in salse dure (El Gran Combo) lahko poslušate tule:

Timba: raznolikost, virtuoznost, agresivnost

Glasbena zvrst Timba je je razvila iz salse na Kubi v 1990-ih letih, ko so se Kubanci na težavne ekonomske razmere odzvali z glasbeno revolucijo. Salso so nadgradili, ji dodali večjo dinamičnost, pokazali so svojo virtuoznost na inštrumentih, ter v glasbo vključili širši spekter kubanske glasbene zgodovine in vplivov.
​
Timbo prepoznamo po naslednjih ključnih elementih (od najprepoznavnejšega do najbolj subtilnega):

• pesem ni več sestavljena samo iz TELESA in HRIBA, temveč ima več »PRESTAV« (kot pri avtu :) ), s katerimi stopnjuje energijo – najbolj značilen del Timba pesmi je t.i. PRESION (pritisk), del pesmi, kjer s prenehanjem igranja določenih inštrumentov, predvsem basa in conga bobnov, glasba paradoksalno doseže čustvene vrhunce;
• vsak inštrument igra nestandardne vzorce, ki so pogosto drugačni za vsako pesem, zato je zaradi več zvočnih informacij enoličen plesni ritem težje slišati, kot pri klasični salsi;
• v glasbeni skupini se pojavijo novi, modernejši dodatni inštrumenti (rock bobni, električna kitara);
• večinoma je ritmična hrbtenica pesmi ritem Rumba clave;

​Pa poglejmo, kako se to sliši v ušesih :)

Izjemno dober primer razlike med glasbama je naslednji Youtube posnetek ob času 8:35, ki prikazuje, kako bi del iste pesmi zaigrala salsa skupina in kako Timba skupina.

Pesem Mi Musica

​Pesem Mi Musica, ena najdinamičnejših pesmi kubanske timbe, ima kar 5 PRESION delov: med 1:59-2:10, 2:58-3:11, 3:40-4:02, 4:30-4:52, ter 5:10-5:33

Vse ni Timba! 

Na koncu omenimo še, da ni vsa sodobna kubanska plesna glasba Timba. Kot smo videli zgoraj, so nekatere kubanske sodobne pesmi narejene po vzorcu salse, brez ključnih elementov Timbe. Prav tako pa na plesiščih pogosto slišite salsaton ali timbaton, ki sta evoluciji reggaetona, primerni za ples v paru, kot je naprimer tale štiklc od Los 4.

Avtor: ​Uroš Švagan
Predviden čas branja: 5 minut

​Cubana Ljubljana vsak november odhaja na kolektivni dopust v evropsko Meko kubanskih plesov. Festival Havana en Belgrado 2017 je posebej zanimiv tudi zaradi koncertov. O skupini Maykel Blanco y Su Salsa Mayor smo se že razpisali, tokrat pa nekaj besed o bendu Alexander Abreu y Havana D'Primera.

Havana D'Primera je predrzno ime ("najboljše iz Havane") upravičila že s prvim albumom Haciendo Historia ("delamo zgodovino") leta 2009 in si med plesalci v hipu prislužila kultni status. Vodja skupine je vsestranski Alexander Abreu, ki mu na Kubi ni para. Njegova skladateljska žilica je kriva, da se nas njihove pesmi vedno znova dotaknejo. Žametnost njegovega glasu vedno znova raztaplja izkušene plesalce in navlaži že tako razgrete plesalke. Njegova življenjska in navdihujoča poezija je močno dvignila kvaliteto besedil v kubanski glasbi. Njegovo svetovljansko uho je krivo, da je timba skupine Havana D'Primera pogosto začinjena z jazzom in zelo raznolikimi karibskimi žanri. Alexander se je preskusil tudi že v igralskih vodah, ko je v filmu Emira Kusturice z naslovom 7 dni v Havani je odigral vlogo taksista.

​Su Historia Verdadera

Alexander Abreu Manresa se je rodil 6. septembra 1976 v Cienfuegosu. Danes morda ni videti, da je želel postati atlet, a odraščal je v družini amaterskih glasbenikov in starši so ga raje vpisali v glasbeno šolo ko je imel 10 let. Želel je igrati flavto, toda starši so ga usmerjali v trobento. Sodeloval je v vokalni skupini in občasno v pouličnih karnevalskih skupinah. Leta 1994 se je vpisal na študij trobente v Havani.

Le nekaj dni po selitvi v Havano je spoznal Manolina ('El Medico de la Salsa'). Ta je Alexandra povabil na svoj koncert, a ker je trobentač zamujal, je vskočil Alexander. Opazil ga je Paulo FG, in po nekaj tednih v Havani je Alexander postal trobentač v eni najpomembnejših timba skupin tistega časa Paulo FG y Su Elite, s katero je igral nadaljnjih 7 let. Leta 1997 je doštudiral in postal profesor trobente. Kot studijski glasbenik je sodeloval praktično z vsemi pomembnimi kubanskimi izvajalci. Leta 1998 je igral v legendarni supergrupi timba bendov tistega časa Team Cuba. Leta 2000 je krajši čas igral v zasedbi Irakere. Leta 2001 je celo snemal trobento na albumu v Sloveniji živečega Ukrajinca Vitaly y Su Timba Habanera, na katerem je sodeloval tudi Ariel Cubria, izšel pa je pri slovenski založbi Pelikan. Leta 2002 si je na dobrodelnem dogodku delil oder z zvezdniki James Brown, Sting, Andrea Bocelli in drugimi, kjer je v zasedbi Augusto Enríquez y su Mambo Band spremljal Luciana Pavarottija.

Leta 2004 se je preselil na Dansko in se poročil z danko Lolito Kaler. Deloval je kot gostujoči profesor na konservatoriju v Kopenhagnu. Začel je sodelovati z dansko skupino Grupo Danson, kjer je odkril svoj avtorski potencial. Z njimi je leta 2006 posnel prvi album, ki nosi ime po Alexandrovi večni Mi Musica. V Kopenhagnu si je ogledal koncert ameriške salsa skupine Spanish Harlem Orchestra. Njihov cilj je bil v newyorško salso duro vrniti zvok in vznemirljivost zlatih časov. Alexander je takrat dobil navdih, da bi na enak način kubanski timbi povrnil čast in slavo. A zavedal se je, da to lahko naredi le doma.

​​Me Dicen Cuba

Leta 2008 se je vrnil na Kubo. Posnel je nekaj lastnih pesmi, in sočasno ustanovil skupino Havana D'Primera. Njihova prva pesem Resumen De Los 90 (Povzetek Devetdesetih) naj bi Kubance spomnila na vznemirljivost zlatih časov timbe. Za prvi album so ponovno posneli dve Alexandrovi pesmi z albuma Grupo Danson, da bi jih spoznali tudi Kubanci. To sta Mi Musica (Moja glasba) in udarna Historia Verdadera (Resnična zgodba).

Avtor: ​Uroš Švagan
Predviden čas branja: 5 minut

V Cubani Ljubljani se že ogrevamo za koncert ene najbolj vročih kubanskih skupin tega trenutka: Maykel Blanco y Su Salsa Mayor. Koncert se bo odvijal v kazinoju Perla v Novi Gorici, 2. novembra 2017.

Maykel Blanco je tako rekoč edini med kubanskimi frontmeni, ki se je povzpel med velike brez zaledja v drugih skupinah ali družini. Kot tolkalist je sodeloval na več kot 40 albumih, klaviatur pa se je lotil šele takrat, ko je ustanavljal Salsa Mayor, ker ni bil zadovoljen z aranžmaji drugih. Znan je postal po stilu igranja klaviatur, ki je trši od običajnega oz. precej tolkalski.

¡Somos mayores!

Karizmatični Maykel Blanco je odrski nastop izpopolnil do potankosti - Salsa Mayor so na odru prave energijske bombe. Vsak član benda izžareva karizmo največjih frontmenov, vsi skupaj pa migajo z ritami kot šestnajst Mick Jaggerjev na kupu. Na turneji v Italiji jih je moderator napovedal kot La Maquina de Cuba ("kubanska mašina"), in vzdevek se je prijel vse do danes, saj lepo povzema njihovo energijo. Mnoge Timba skupine skozi kariero v več pesmih ponavljajo prepoznaven vzklik, pri Mayklu boste zaznali vzklik »Musica!«.

Maikel Blanco Cuevas (Maykel Blanco) je rojen 21. januarja leta 1981 v Havani. Pri 12 letih se je začel učiti tolkala. Kasneje je študiral tudi na konzervatoriju, čeprav je predavanja pogosto šprical in raje doma razbijal na bobne, na koncu pa študij opustil. Prvo skupino Sombra je ustanovil pri 15 letih, in sodeloval z nekaj manj znanimi skupinami. Pri 18 letih je ustanovil skupino Maykel Blanco y Suprema Ley, s katero je naredil prve posnetke. Izdal jih je pri španski založbi Envidia, a s skupino se je želel uveljaviti tudi doma na Kubi, in jo uradno registrirati.

Ker kubanska vlada v tistem času ni podeljevala licenc, je Maykel ponudil odkup legendarnemu kubanskemu atletu. Javier Sotomayor je takrat imel registrirano neaktivno skupino z imenom Salsa Mayor. Ime je bila nekakšna besedna igra na njegov priimek Sotomayor. 10. oktobra 2004 je Javier Sotomayor uradno prepisal skupino na Maykla Blanca, ki je popolnoma prenovil zasedbo, obdržati pa je moral ime.

Ključna glasba

Maykel Blanco y Su Salsa Mayor v povprečju posnamejo en album na dve leti. A njihov prelomni album je izšel leta 2012 z naslovom A Toda Maquina ("S polno paro"). V prvih treh mesecih se je prodal v toliko izvodih kot prej vsi njegovi albumi skupaj. Na njem najdemo vsaj dve epohalni deli, to sta Son Esos ("To so oni") in Bembe (ime afrokubanske religiozne ceremonije), omeniti pa velja vsaj še pesmi La Calle ("Ulica"), El Songo De Todos ("Songo za vse"), pa tudi Tremenda Pinta ("Hud videz"). V pesmi Son Esos predstavi svoj bend, po glasbeni plati pa gre za pravo umetnijo, ki plesalcem še po letih poslušanja zlahka dvigne kocine in jih pripelje do ekstaze. Bembe je kompleksnejša mešanica Rumbe Guaguanco in Timbe in je nasploh eden najbolj muzikaličnih komadov za plesno interpretacijo.

​Z naslednjim albumom Que No Me Quiten La Fe ("Ne jemlji mi vere") z leta 2016 so doživeli premierno objavo na znani ameriški glasbeni strani v kategoriji Billboard Tropical Album. Na albumu velja izpostaviti preprostejšo Mi Mulata En La Habana ("Moja mulatka v Havani") in udarno Afloja la Guayaba ("Ne nalagaj!").

​Nekdanja člana skupine Salsa Mayor sta bila tudi El Noro, ki ima sedaj svojo skupino El Noro y 1era Clase, in Yasser Ramos 'El Balacero', ki je danes vodja skupine 9 milimetros.

​Rusi odhajajo!

Leta 1989 se Kubancem podre svet – propade Sovjetska zveza, ki je v zadnjih desetletjih po visokih cenah od njih kupovala sladkor, ter skrbela za dober življenjski standard povprečnega Kubanca. Čez noč zmanjka hrane, večina prebivalstva je pahnjena v revščino, Fidel pa oznani začetek »posebnega obdobja« na Kubi – obdobja varčevanja, odrekanja in razočaranja.

Razočaranje rodi jezo, jeza rodi upor. V 1990ih letih črno in mešano (mulato) prebivalstvo Kube svoj nenasilen upor usmeri tudi skozi glasbo: v plesni glasbi eksplodira agresivnost ritma, vanjo pridejo vplivi funka, jazza in rocka, igranje inštrumentov pa postane res virtuozno. Glasbene skupine se javno borijo ena proti drugi, kdo bo boljši, bolj vroč, bolj kontroverzen. Ples postaja bolj divji, bolj povezan z glasbo... rodila se je glasbena zvrst Timba!

Ples Casino, večni kameleon, se Timbi brez težav prilagodi. Kot zahteva glasba, postane ples bolj raznovrsten: na trenutne kompleksnejši, na trenutke vključujoč elemente drugih plesov (rumba, despelote), predvsem pa pridobi na izražanju mulatske samozavesti, s katero plesalci in plesalke poudarjajo ponos, sproščenost in svoj spolni karakter.

Casino je danes v razcvetu, saj gre za nalezljiv ples s še bolj nalezljivo glasbo. Število festivalov, kjer so kubanski plesi – vključno s Casinom – v ospredju, raste iz leta v leto, kubanske skupine pa izdajajo vse bolj progresivno Timba glasbo. Prav zaradi te bogatosti plesa, glasbe in povezanih stilov pa se ga plesalci zlepa ne naveličamo :) Pridruži se nam v Cubana Ljubljana in se prepričaj v njegov čar <3