Začetki: Eddy-K

​Začetki Los 4 segajo v leto 1997, ko se kubanska poba Eddy (Eduardo Mora Hernández) ter Kleidis "K" Leyden odločita narediti svoj reggaeton bend Eddy-K. Na Kubi takrat kot glasbena zvrst še vedno kraljuje plesna timba, reggaeton pa je lokalno še popolnoma v underground povojih, zaznala ga še ni niti vladajoča klika, da bi ga kasneje lahko prepovedala zaradi opolzkih besedil. Čez eno leto se jima pridruži še Jorgito (Jorge Francisco Hernández Carvajal), znan tudi po vzdevku Jorge Jr, ki je današnji motor Los 4, najpomembnejša oseba v tem članku ter seveda na prihajajočem koncertu.

S “K”jem so se hitro skregali, zato se bendu pridružita še Damian Aguirre Perez ter "DJ Tony" (José Antonio Suárez Torres), s čimer skupina dobi prepoznavno obliko “štirice”, ki jim oboževalci nadenejo neuradno ime “divjaki” (Los Salvajes).
​

Prva albuma, prve turneje, ter prvi razpad

V naslednjih letih fantje, ki še vedno nastopajo pod uradnim imenom Eddy-K, ustvarjajo glasbo, gradijo bazo oboževalcev, ter pet let dela okronajo leta 2004 z izdajo prvenca Aquí están los cuatro (“tu so štirje”), od koder prihaja tudi naslovna pesem, ki je povsem duro reggaetonska.

​Rojeni so Los 4

Jorgito in Damian se ne predata – ostajata v Havani in od leta 2008 nadaljujeta z glasbenim razvojem pod novim hibridnim imenom Los 4 (Los Salvajes). V skupino nanovačita še danes uspešnega reggaetonera El Principa, ter, nenavadno za reggaeton, pianista Franka Palaciosa, kar že nakazuje, da bo iz njihovega reggaetona nastalo nekaj večjega.

​In res, Los 4 najdejo novo glasbeno formulo – iz energične plesne timbe poberejo klavir in trobila, iz kubanske rumbe ritmično hrbtenico “rumba clave”, iz reggaetona pa preprostost, energijo, ritmične vokale, ter – na žalost – precej trivialna besedila. Rojen je timbaton, križanec med timbo in reggaetonom, ki ga z izjemno unikatnim zvokom ljudstvu predajajo Los 4 – znanilci nove dobe plesne glasbe.

Los 4 o razvoju pravijo: “Jorgito najprej ni bil navdušen nad klavirjem, saj je reggaeton glasba, ki jo dela samo DJ. Pa smo ga prepričali, ko je slišal, kako bogatejša je lahko glasba!”

Ker se v teh letih prebuja tudi novi val virtuozne in cerebralne timbe (preko Havane d’Primere), o sebi takrat Los 4 brez dlake na jeziku pravijo: "Hočemo prikazati tisto preprosto esenco kubanske glasbe, ki je od 1990-ih izgubljena, iz časov, ko glasba ni bila tako komplicirana.”

Podpre jih celo kubanski državni aparat, saj njihovi teksti ne gredo do nesprejemljive vulgarnosti, hkrati pa so še vedno dovolj podobni timbi, da jih predvajajo na kubanskih državnih radijih ter televiziji. Kubanska mladina ponori, Los 4 pa leta 2010 izdajo svoj “novi” prvenec Escucha lo que traje (“poslušaj, kar prinašam!”), nabit s hiti, kot so Ahora Como Te Mantienes, Fresa y Chocolate, Si Se Va a Formar Que Se Forme, ter El Oro Es Mío.
​

Do vrhunca timbatona in naprej

Od leta 2010 do 2016 so Los 4 rastli glasbeno in popularno. Leta 2011 izdajo povprečna albuma Los Arca in Felicitame, leta 2013 album pa El Maltrato ("zloraba"), kjer izpilijo timbaton zvok do potankosti.

Skupini se v tem času pridruži še njihov secret ingredient Angel Batule (zato v pesmih pogosto slišimo vzklike "Batule DJ!"), ki prevzame vlogo producenta in aranžerja in s svojim računalnikom prevzame glavne škarje in platno za izdelavo hitov. 
​

Svoje prvržence, sploh pa plesalce, dokončno sezujejo z izbruhom produktivnosti leta 2016, ko izdajo kar dva albuma. Že na prvem albumu Mas Fuerte Que Ayer ("močnejši kot včeraj") dajejo slutiti, da prihaja njihov čas, s pesmijo Contestame ("odgovori mi").

​​22. junija jih bomo videli v Lignanu, pod vodstvom rap-ajočega Jorgeja Jr. in romantičnega Norlana kmalu po izdaji zadnjega albuma Con La Izquierda, ki ne dosega poppy privlačnosti-na-prvo-žogo albuma Asi Somos, vendar nadaljuje njegovo tradicijo, še eno energično prestavo višje.

Los 4 so hecen bend iz večih zornih kotov: od tega, da skozi mesece in leta precej močno nihajo v stilu in kakovosti, kot da se ne bi mogli odločiti, ali naj spremenijo smer v osladen romantičen pop, ali nazaj v reggaeton, potem pa spet presenetijo z timbaton mojstrovino. Hecni so tudi zato, ker obstaja kup velikih hitov, ki jih niso izdali na nobenem od svojih glavnih albumov (Alejate De Mi, Ese Hombre, Tu de Que Vas…). In hecni so zato, ker so tako kubanski: imajo najslabši logo na svetu, teksti so na nivoju osnovnošolske poezije, hkrati pa je njihova glasba daleč od trivialne... ter so hkrati tisti joker, ki ga DJ-i uporabijo, kadar je treba hitro napolniti plesišče.
​
Tako so Los 4 danes postali tisto, kar je hotela v zadnjih 15 letih postati Charanga Habanera. In temu je treba nazdraviti! ​

​Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi.

Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.

Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo!
https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744

Yasser na FB in Youtube:
https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/
https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw

Izvor imena Mayimbe gre iskati pri afriških prednikih kubancev. Našli boste več interpretacij, verjetno pa je najpravilnejša kar najpreprostejša, in na Kubi označuje tistega, ki je glavni, torej šef.

Biografija

Barbaro Fines Forte se je rodil leta 1982 v Havani. Klavirja se je začel učiti pri 5 letih. V glasbeno elito je bil vpleten že kot otrok. Njegov stric Orlando Canto je bil flavtist v ustanovni zasebi Los Van Van, Manolito Simonet je boter enega njegovih bratrancev, njegov sosed pa je bil Cesar Pedroso (Pupy). Pupy je malega Barbarita pogosto vzel s seboj na vaje svoje takratne skupine Los Van Van.

Pri 15 letih se je Barbaro Fines pridružil takratni skupini Maykel Blanco y La Suprema Ley. Kasneje je sodeloval s skupinami Charanga Forever, Bakuleye, Issac Delgado, Paulo FG, La Caro Band in drugimi. Leta 2002 se pridružil perujski skupini Conquistadores de la Salsa, in začel živeti na relaciji Havana-Lima. Leta 2010 se je stalno nastanil v Limi. Sprva je živel v migrantskem centru, kjer je v obžalovanju dežele, ki jo je zapustil, pisal pesmi za svoj album. Rekrutiral je nekaj v Limi živečih kubancev, npr. bivšega pevca Bamboleo in sina enega tolkalistov Los Van Van, ostali člani pa so bili Perujčani. 29. maja 2010 je ustanovil skupino Mayimbe, s katero je svojemu prejšnjemu bendu v hipu z glave strgal krono prve perujske timba skupine.

Ob nastanku Mayimbe se je pojavilo več skupin z enakim imenom, kar je Barbaru povzročilo precej preglavic. Ko je član nekih drugih Mayimbe zašel v resne težave z zakonom, je Barbaro moral prepričevati medije, da ta človek nima veze z njegovo skupino. Danes imamo še vedno vsaj dve timba skupini s tem imenom, pa tudi eno hip hop, in eno metal skupino. Če naletite na ime Orquesta Mayimbe in slišite timbo, ni nujno, da gre za skupino Barbaro Fines y Su Mayimbe.

Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.

Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo.

Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati.

Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo.

Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti.

Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega.

Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira.

​Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu.

De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.

El Niño y La Verdad so se že s prvencem povzpeli na sam vrh kubanske glasbe in se postavili ob bok že dodobra uveljavljenim Havana D'Primera. Sami pravijo, da jih zanimajo starejši kubanski žanri, ki pa jih izvajajo na sodoben način. S svojim navihanim nasmeškom in edinstvenim glasom je najbolj prepoznaven član skupine pevec Emilio Frias 'El Niño'.​

Čudežni deček in njegova resnica

Emilio Frias je rojen 5. avgusta 1988 v Havani, kjer je odraščal v občini Mariano, v soseski Los Pocitos. Oče je bil ljubitelj glasbe in profesionalni plesalec v skupini Guaracheros de Regla. Svojo strast do glasbe je želel prenesti tudi na Emilia, zato mu je v petem razredu osnovne šole podaril kitaro. Emilio je pretežno samouk. Občasno je obiskoval legendarno profesorico kitare Claro Nicola, njegove vokalne sposobnosti pa so čisti talent. Prvo skupino je ustanovil pri 14 letih. Navduševali so se nad reggaetonom, čeprav se danes otepa te oznake, češ, da so v glasbo mešali tudi druge žanre. Na njegovo srečo tega ne moremo preveriti, saj niso ustvarili posnetkov.

Od dečka do zvezde

Emilio je bil v najstniških letih član lokalnega umetniškega gibanja, in je občasno nastopal s kitaro. Opazil ga je Pascualito Pabrejas, in ga 17. aprila 2007 povabil v svojo skupino Tumbao Habana. Emiliev glas je prvič zablestel v njihovi pesmi El Padrino (Boter), ki je tudi ena njegovih prvih avtorskih. Nekega dne jo je na radiu slišal Elito Reve, in se tako navdušil, da ga je povabil v bend Elito Reve y Su Charangon. Po glasu sodeč je bil prepričan, da je črnec, a ga njegova bela koža ni razočarala. Emilio je tako pri 21 letih postal glavni vokalist enega najstarejših kubananskih bendov. Elito Reve mu zaradi mladosti nadel vzdevek 'El Niño (de Charangon)'. Leta 2010 je bil avtor in glavni vokalist štirih pesmi na albumu De Que Estamos Hablando.

Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!

Avtor: ​Uroš Švagan
Predviden čas branja: 5 minut

​Cubana Ljubljana vsak november odhaja na kolektivni dopust v evropsko Meko kubanskih plesov. Festival Havana en Belgrado 2017 je posebej zanimiv tudi zaradi koncertov. O skupini Maykel Blanco y Su Salsa Mayor smo se že razpisali, tokrat pa nekaj besed o bendu Alexander Abreu y Havana D'Primera.

Havana D'Primera je predrzno ime ("najboljše iz Havane") upravičila že s prvim albumom Haciendo Historia ("delamo zgodovino") leta 2009 in si med plesalci v hipu prislužila kultni status. Vodja skupine je vsestranski Alexander Abreu, ki mu na Kubi ni para. Njegova skladateljska žilica je kriva, da se nas njihove pesmi vedno znova dotaknejo. Žametnost njegovega glasu vedno znova raztaplja izkušene plesalce in navlaži že tako razgrete plesalke. Njegova življenjska in navdihujoča poezija je močno dvignila kvaliteto besedil v kubanski glasbi. Njegovo svetovljansko uho je krivo, da je timba skupine Havana D'Primera pogosto začinjena z jazzom in zelo raznolikimi karibskimi žanri. Alexander se je preskusil tudi že v igralskih vodah, ko je v filmu Emira Kusturice z naslovom 7 dni v Havani je odigral vlogo taksista.

​Su Historia Verdadera

Alexander Abreu Manresa se je rodil 6. septembra 1976 v Cienfuegosu. Danes morda ni videti, da je želel postati atlet, a odraščal je v družini amaterskih glasbenikov in starši so ga raje vpisali v glasbeno šolo ko je imel 10 let. Želel je igrati flavto, toda starši so ga usmerjali v trobento. Sodeloval je v vokalni skupini in občasno v pouličnih karnevalskih skupinah. Leta 1994 se je vpisal na študij trobente v Havani.

Le nekaj dni po selitvi v Havano je spoznal Manolina ('El Medico de la Salsa'). Ta je Alexandra povabil na svoj koncert, a ker je trobentač zamujal, je vskočil Alexander. Opazil ga je Paulo FG, in po nekaj tednih v Havani je Alexander postal trobentač v eni najpomembnejših timba skupin tistega časa Paulo FG y Su Elite, s katero je igral nadaljnjih 7 let. Leta 1997 je doštudiral in postal profesor trobente. Kot studijski glasbenik je sodeloval praktično z vsemi pomembnimi kubanskimi izvajalci. Leta 1998 je igral v legendarni supergrupi timba bendov tistega časa Team Cuba. Leta 2000 je krajši čas igral v zasedbi Irakere. Leta 2001 je celo snemal trobento na albumu v Sloveniji živečega Ukrajinca Vitaly y Su Timba Habanera, na katerem je sodeloval tudi Ariel Cubria, izšel pa je pri slovenski založbi Pelikan. Leta 2002 si je na dobrodelnem dogodku delil oder z zvezdniki James Brown, Sting, Andrea Bocelli in drugimi, kjer je v zasedbi Augusto Enríquez y su Mambo Band spremljal Luciana Pavarottija.

Leta 2004 se je preselil na Dansko in se poročil z danko Lolito Kaler. Deloval je kot gostujoči profesor na konservatoriju v Kopenhagnu. Začel je sodelovati z dansko skupino Grupo Danson, kjer je odkril svoj avtorski potencial. Z njimi je leta 2006 posnel prvi album, ki nosi ime po Alexandrovi večni Mi Musica. V Kopenhagnu si je ogledal koncert ameriške salsa skupine Spanish Harlem Orchestra. Njihov cilj je bil v newyorško salso duro vrniti zvok in vznemirljivost zlatih časov. Alexander je takrat dobil navdih, da bi na enak način kubanski timbi povrnil čast in slavo. A zavedal se je, da to lahko naredi le doma.

​​Me Dicen Cuba

Leta 2008 se je vrnil na Kubo. Posnel je nekaj lastnih pesmi, in sočasno ustanovil skupino Havana D'Primera. Njihova prva pesem Resumen De Los 90 (Povzetek Devetdesetih) naj bi Kubance spomnila na vznemirljivost zlatih časov timbe. Za prvi album so ponovno posneli dve Alexandrovi pesmi z albuma Grupo Danson, da bi jih spoznali tudi Kubanci. To sta Mi Musica (Moja glasba) in udarna Historia Verdadera (Resnična zgodba).

Avtor: ​Uroš Švagan
Predviden čas branja: 5 minut

V Cubani Ljubljani se že ogrevamo za koncert ene najbolj vročih kubanskih skupin tega trenutka: Maykel Blanco y Su Salsa Mayor. Koncert se bo odvijal v kazinoju Perla v Novi Gorici, 2. novembra 2017.

Maykel Blanco je tako rekoč edini med kubanskimi frontmeni, ki se je povzpel med velike brez zaledja v drugih skupinah ali družini. Kot tolkalist je sodeloval na več kot 40 albumih, klaviatur pa se je lotil šele takrat, ko je ustanavljal Salsa Mayor, ker ni bil zadovoljen z aranžmaji drugih. Znan je postal po stilu igranja klaviatur, ki je trši od običajnega oz. precej tolkalski.

¡Somos mayores!

Karizmatični Maykel Blanco je odrski nastop izpopolnil do potankosti - Salsa Mayor so na odru prave energijske bombe. Vsak član benda izžareva karizmo največjih frontmenov, vsi skupaj pa migajo z ritami kot šestnajst Mick Jaggerjev na kupu. Na turneji v Italiji jih je moderator napovedal kot La Maquina de Cuba ("kubanska mašina"), in vzdevek se je prijel vse do danes, saj lepo povzema njihovo energijo. Mnoge Timba skupine skozi kariero v več pesmih ponavljajo prepoznaven vzklik, pri Mayklu boste zaznali vzklik »Musica!«.

Maikel Blanco Cuevas (Maykel Blanco) je rojen 21. januarja leta 1981 v Havani. Pri 12 letih se je začel učiti tolkala. Kasneje je študiral tudi na konzervatoriju, čeprav je predavanja pogosto šprical in raje doma razbijal na bobne, na koncu pa študij opustil. Prvo skupino Sombra je ustanovil pri 15 letih, in sodeloval z nekaj manj znanimi skupinami. Pri 18 letih je ustanovil skupino Maykel Blanco y Suprema Ley, s katero je naredil prve posnetke. Izdal jih je pri španski založbi Envidia, a s skupino se je želel uveljaviti tudi doma na Kubi, in jo uradno registrirati.

Ker kubanska vlada v tistem času ni podeljevala licenc, je Maykel ponudil odkup legendarnemu kubanskemu atletu. Javier Sotomayor je takrat imel registrirano neaktivno skupino z imenom Salsa Mayor. Ime je bila nekakšna besedna igra na njegov priimek Sotomayor. 10. oktobra 2004 je Javier Sotomayor uradno prepisal skupino na Maykla Blanca, ki je popolnoma prenovil zasedbo, obdržati pa je moral ime.

Ključna glasba

Maykel Blanco y Su Salsa Mayor v povprečju posnamejo en album na dve leti. A njihov prelomni album je izšel leta 2012 z naslovom A Toda Maquina ("S polno paro"). V prvih treh mesecih se je prodal v toliko izvodih kot prej vsi njegovi albumi skupaj. Na njem najdemo vsaj dve epohalni deli, to sta Son Esos ("To so oni") in Bembe (ime afrokubanske religiozne ceremonije), omeniti pa velja vsaj še pesmi La Calle ("Ulica"), El Songo De Todos ("Songo za vse"), pa tudi Tremenda Pinta ("Hud videz"). V pesmi Son Esos predstavi svoj bend, po glasbeni plati pa gre za pravo umetnijo, ki plesalcem še po letih poslušanja zlahka dvigne kocine in jih pripelje do ekstaze. Bembe je kompleksnejša mešanica Rumbe Guaguanco in Timbe in je nasploh eden najbolj muzikaličnih komadov za plesno interpretacijo.

​Z naslednjim albumom Que No Me Quiten La Fe ("Ne jemlji mi vere") z leta 2016 so doživeli premierno objavo na znani ameriški glasbeni strani v kategoriji Billboard Tropical Album. Na albumu velja izpostaviti preprostejšo Mi Mulata En La Habana ("Moja mulatka v Havani") in udarno Afloja la Guayaba ("Ne nalagaj!").

​Nekdanja člana skupine Salsa Mayor sta bila tudi El Noro, ki ima sedaj svojo skupino El Noro y 1era Clase, in Yasser Ramos 'El Balacero', ki je danes vodja skupine 9 milimetros.