Zgodba o Timbi (4.del)

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je četrti del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V predhodnih člankih smo predstavili timbo kot zvok kubanske gospodarske krize. Opisali smo njen nastanek, vzpon in padec popularnosti. A timba se danes vrača. Leta 2008 je z namenom, da bi timbi povrnil čast in slavo, Alexander Abreu ustanovil skupino Havana D'Primera. To mu je deloma tudi uspelo.

​A sodobna timba ne cveti več na tegobah krize, saj je Kuba danes na poti prosperitete. Vodje novih skupin niso več glavni zaslužkarji. Niso več tisti, ki so najbolj škandalozno oblečeni in niso več tisti, ki brezkompromisno častijo vrednote kapitalizma. Krono glavnih provokatorjev so timba skupinam z glave strgali hip hop in reggaeton izvajalci. Timba je v tem času dozorela in danes kot konkurenčno prednost izpostavila izključno glasbo. Zdi se, da je sodobna timba rahlo bolj melodična kot nekoč, v vedno večji meri integrira druge glasbene žanre, pogosteje vključuje kubansko folklorno glasbo, oživlja pozabljene kubanske zvrsti kot je pilón, vključuje reggaeton, občasno pa posrka vase tudi druge karibske žanre izza meja Kube. Sodobna timba je bistveno kvalitetnejše posneta. Kuba je v novem tisočletju vložila veliko sredstev v razvoj snemalnih studijev z najsodobnejšo opremo, hkrati pa se je snemalna oprema pocenila in nekateri glasbeniki so si vrhunske snemalne studije postavili kar doma.

Timba skupine se še vedno ne množijo kot gobe po dežju, vsake toliko časa pa nastane skupina, ki ponuja presežek. Nove zvezde, ki so se že s prvenci povzpele med glasbeno elito, so poleg Havana D'Primera tudi El Niño y la Verdad in El Noro y 1era Clase. Na vrhu delajo družbo skupinam kot so Maykel Blanco y Su Salsa Mayor, Manolito Simonet y Su Trabuco, in Pupy y Los Que Son Son. Timba počasi prodira tudi v svetu.

​Največ timba skupin izven Kube se nahaja v Peruju, najbolj popularna od teh je v zadnjem času Barbaro Fines y Su Mayimbe. Celo v ZDA deluje nekaj skupin, največ pozornosti v zadnjem času pritegnejo Timbalive. Tudi v Evropi imamo nekaj skupin, nesporni kralji evropske timbe so švedski Calle Real.

Ponovni vzpon timbe se verjetno ne bi zgodil brez rasti popularnosti kubanskih plesov v svetu. In zdi se, da je še vedno ples tisti, skozi katerega se večina nekubancev spozna in se zaljubi v to glasbo.

Timba se v svetu širi skoraj izključno skozi ples, saj jo glasbeni mediji zaradi nepoznavanja večinoma prezirajo. Ko omenjajo kubansko glasbo, se še vedno prepogosto spotikajo ob projekte, ki oživljajo ozek repertoar zimzelenih klasik izpred revolucije. Morda prezrtost timbe priča tudi o stopnji vpliva, ki ga ima nad svetovno glasbeno industrijo ZDA. Koncert manj znane rock zasedbe še vedno pritegne več medijske pozornosti kot timba koncert, ki pritegne bistveno večje občinstvo plesalcev.

Hitrejši razcvet timbe v svetu po eni strani preprečuje nepoznavanje, po drugi strani pa stopnja glasbene uigranosti, ki jo potrebujejo instrumentalisti za izvajanje te zvrsti. Timba je sofisticirana glasba, ki zahteva šolane glasbenike in popolno predanost tej glasbi, in take glasbenike je izven Kube izredno težko najti.

​Na Kubi je sodobna timba primorana konkurirati uvoženi glasbeni zvrsti, ki jo lahko ustvarja vsakdo s povprečnim posluhom in računalnikom, je bistveno enostavnejša, in bližje sodobnemu mladostniku na Kubi. Reggaeton se po eni strani precej razlikuje od timbe, a po drugi strani uporablja zelo podoben provokativni pristop kot timba v 90-ih. Škandalozna besedila, nezaslišana moda, čaščenje materializma, seksa, spogledovanje s prostitucijo, itd. Konkurirati izključno z glasbo pa tudi na Kubi ni lahko. A timba ponovno pridobiva prostor v kubanskih medijih, in posledično postaja tudi na Kubi vse popularnejša.