Cubana Ljubljana
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt

Como no!

29/8/2018

2 Comments

 
Recenzija: Yasser Ramos y El Tumbao Mayombe - La Resistencia

Avtor: Jan Bervar
Predviden čas branja: 5 minut

Tipičen timba album vsebuje uspešnico ali dve, ostale pesmi pa počasi zapadejo v pozabo, saj jih DJ-i na zabavah ne vrtijo, sodobne kubanske glasbe pa itak – tudi  zaradi ameriškega embarga - ne slišimo na mainstream medijih. Kaj torej reči na La Resistencio (»upor«), album 14 (!) pesmi, na katerem je težko najti B-kategornice? Kaj poreči na dejstvo, da je bil album pred izidom na drugem mestu ameriške - da, AMERIŠKE - iTunes pre-order latino lestvice, kar je bilo za timbo dosedaj nepojmljivo?
Picture
​Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi.
Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.
Leto 2018 je bilo za Yasserja prelomno. V njegovo življenje je vstopil Ian Ignacio Herrera López ("Nachito Jr."), mlad kubanski pianist in aranžer, ter postal glasbeni direktor orkestra. Zaradi strelske tragedije v Las Vegasu se je Yasser odrekel svojemu vzdevku, ter orkester iz 9MM preimenoval v Tumbao Mayombe, ki odraža njegove kulturne – Palo – korenine. Med DJ-e so začele prihajati nove skladbe, ki so bile sveže, avtorske, ravno prav pop, predvsem pa hudo plesno vroče. Svoje odraščanje pa je Yasser  okronal 16. avgusta z izdajo La Resistencie, enega najpomembnejših timba albumov letos.
La Resistencia se odpre s starim trikom kubanskih timberov, inštrumentalom Intro, ki poslušalca pripravi na kasnejši glasbeni napad. Nadaljuje (žal) z medlim Mi Tumbao No Cambia, kjer skozi pesem pojasnjuje, da se ime benda lahko spremeni, njegov tumbao (način, karakter) pa ne. Za tem se ofenziva začne: A Tu Manera No, La Resistencia, La Mision, Laborando, Mi Destino, Baja Tu Velocidad je rafal plesnih uspešnic, ki kljub srednjemu tempu z nevidno roko premaknejo ljudi na plesišča. 
​Kaj je skrivnost Yasserjeve nove formule? Napredoval je v ključnih točkah: refreni (coros) so poppy in zapomnljivi, vesele durovske melodije pihal (metales)  na povsem novem kakovostnem nivoju, zvok albuma izjemno čist in prodoren, bend kot celota pa v vsakem komadu prepoznaven. Eva je celo rekla, da se ji cel album zdi kot ena sama pesem, kar v moji interpretaciji pomeni, da si je Yasser res našel svoj avtorski izraz - to, čemur kubanci rečejo sello ("pečat") skupine. 
​La Resistencia se ne trudi biti inovativna, kot je to cilj albumov Havane d'Primere, saj ima samo en cilj: pognati plesalce iz stolov na plesišče. S tem Yasser ubira pot skupine Salsa Mayor, paralele s katero lahko na albumu potegnemo marsikje - od tega, da je Yasserjev šef pihal trobentač Raydel Garcia (ex-Salsa Mayor), da je Yaser pri Salsa Mayor več let pel, da je glasbeni gost v pesmi Laborando nihče drug kot ključni pevec Salse Mayor Yordys Larrazabal. Zato v vseh pesmih slišimo ritmičen, močno v ospredje potisnjen klavir , občasen vzklik »muuuusica!«, ter nalezljive break-e (bloques), ki se nam včasih zdijo kot deja-vu. 
​Album zaključi ena redkih hitrih pesmi, uspešnica Songo Cerra'o, kjer se Yasser z mešanico zvrsti Rumbe in Songa pokloni svojim predhodnikom in sodobnikom. Yasser je rekel, da nastopa novo obdobje timbe, kjer glasbene skupine med seboj sodelujejo, namesto, da bi tekmovale, kot so v zlatih časih Charange Habanere ter Paulita FG. Zato tudi vidimo na kupe gostovanj in izmenjav med skupinami, ki pa po drugi strani redčijo značilnosti posamezne skupine. In prav zato je La Resistencia tudi tako pomembna – ker je nepretenciozno iskrena, vesela, preprosta, avtorska, ter cilja namesto v srce v noge plesalca. Yasser lahko na to v vsakem komadu doda samo še svoj značilni - Como no! (»Seveda!«).

Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo!
https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744

Yasser na FB in Youtube:
https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/
https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw
2 Comments

Prvi vtisi: El Niño y La Verdad - De Vuelta Al Barrio

7/5/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut
El Niño y La Verdad predstavljajo pretkano mešanico preteklosti s komponentami sedanjosti. Ne le Emilijeva tržna podoba – rockabilly pričeska in bleščeči starodobniki – ampak tudi glasba, ki jo raje kot z besedo timba opisuje kot son, prilagojen okusu sodobnega poslušalca. Prvi album Llegó La Verdad je nastal kot stranski projekt, ki je prerasel svoje meje. Drugi Más Duro je bil resnično ambiciozen podvig. Odlikovale so ga razgibane melodije in bogate harmonije. Zvenel je kot album najboljših pesmi Franka Sinatre s timba aranžmaji. Preseči popolnost ali jo doseči ponovno pa je razumljivo za skupino bil velik izziv.
Picture
Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.

Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo.

Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati.

Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo.

Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti.

Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega.

Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira.

​Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu.

De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.
0 Comments

Prvi vtisi: Alexander Abreu y Havana D'Primera - Cantor Del Pueblo

16/4/2018

1 Comment

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut
​Ljubitelji skupine Havana D'Primera vsak album nestrpno čakamo v povprečju tri leta. Nevarnost, da bi visoka pričakovanja ustvarila nezadovoljstvo, je velika. Četudi vam prvi posluh ustvari nezadovoljstvo, vas lahko potolažim. To pač ni glasba na prvo žogo. Ko ta prvi iz Havane izdajo nov album, lahko traja še leta, preden se povsem usede. A dlje časa kot potrebuje glasba, da pride v uho, dlje časa bo v ušesu tudi ostala. Dobra glasba je kot dobro vino – okus zanjo je potrebno razviti, z leti postaja vse boljša, lažje pa jo začnemo ceniti po tem, ko nam jo z opisom približa izkušeni okuševalec.
Picture
Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!
1 Comment
    TREMENDA  MUELA
    Za vse, ki bi kubanske plese, glasbo in kulturo radi razumeli res intimno.

    Arhivi

    September 2023
    January 2020
    December 2019
    June 2019
    October 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    April 2018
    February 2018
    January 2018
    December 2017
    November 2017
    October 2017
    September 2017

    Kategorije

    All
    Casino
    Glasba
    Recenzije
    Reggaeton
    Salsa
    Skupine
    Timba
    Zgodovina

    RSS Feed


© 2024 // Cubana Ljubljana // Z uporabo spletne strani se strinjate, da za potrebe navigacije in analitike uporabljamo piškotke
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt