Avtor: Uroš Švagan (DJ Lokafun)

Havana D'Primera in njegovo veličanstvo Alexander Abreu so nam v novem svežnju spletli 12 udobnih odejic za prihajajočo zimo. Odejic, v katere se bomo lahko obdali, one pa nam bodo s svojo toplino segle globoko v srce in nam napolnile naše odtujene duše, hrepeneče po nežnosti njihovih naravnih in večno svežih surovin, skrbno nabranih na Kubi in v njeni okolici.

Nove odejice so morda dolgoletnim ljubiteljem znamke Havana D'Primera že malce predvidljive, a kljub temu vedno zbudijo strnjen šus emocij, kot ga premore le redkokateri konkurenčni proizvajalec. Če smo pričakovali več presenečenj, je to le posledica naše razvajenosti. Pri Havana D'Primera jih znajo dozirati v ravno pravšnji meri, a to spoznamo šele kasneje. Zvesti ljubitelji znamke na prvo žogo pogosto čutimo rahlo razočaranje, saj nove odejice ob prvem preiskusu nikoli niso točno takšne, kot smo si jih želeli.

A sčasoma ugotovimo, da so točno takšne, kot smo jih potrebovali. Že Steve Jobs je poudarjal, da ni naloga kupca, da bi vedel, kaj bi rad. Pravo esenco nove odejice Havana D'Primera dobijo šele takrat, ko se malo uležejo. Kot superge, ki so v začetku trde, potem pa se počasi prilagodijo našim občutljivim stopalom. Odejice Havana D'Primera so trpežne in zagotavljajo svežino na dolgi rok, ker v njih kljub navidezni podobnosti šele sčasoma začnemo odkrivati razlike v podrobnostih, ki jih prej nismo zaznali, in zaradi katerih jih sčasoma vedno bolj cenimo. 

»El rey de la trompeta en Cuba« zna v kubanske surovine dovolj previdno umešavati nekubanske, da hkrati ostaja zanimiv, a se nikomur ne zameri preveč. Če je v prejšnjih svežnjih surovine nabiral po Dominikanski republiki, tokrat funkačate in merengeja ni. Če je kdo upal, da bo po surovine odjadral na kak drug sosednji otok, in morda zašel na Jamajko, se je raje oprl na takšne, s katerimi lahko spreobrača večji bazen sledilcev. Navsezadnje je tudi njegova dogodivščina predaleč v Afriko pred nekaj leti šla hitro v pozabo. Ciljni segment kupcev mora ostati v latinskih in latinofilskih ritomigcih, saj so te najbolj dovzetni za vibracije, ki jih ponujajo plesnjive surovine s Karibov.

Tako v odejico Maria Magdalena previdno vnesejo prvine salsatona, A Belen Le Toca Ahora pa ponuja zelo okorno enolične salsa vzorce. Odejico Cu-Pr je sicer pomagal zašiti portoriški salsa filantrop Gilberto Santa Rosa, a kljub temu zbuja zelo kubanske občutke. Uspešna spreobrnitev? Ocenite sami. Promocijski oglas za odejico Cu-Pr je že nekaj časa na voljo na platformi Youtube, v tem trenutku pa snemajo že novega za odejico Secuestro, ki vas bo ugrabila in v vas vzbudila Stockholmski sindrom.

Odejica Bicho Malo nosi melos bliže peruanski znamki Mayimbe, ko se na sredi med ovijanjem v žalost povsem zatakne, ustavi, in potem, ko smo že mislili, da je skrajnost dosežena, preide v genezo svetopisemskih razsežnosti s ponavljanjem zbora gora otožnosti. A v vsakem kvalitetnem svežnju mora biti namenska odejica za spopadanje s širokim razponom čustev.

Morda največji odmik od predvidljivosti ponuja začetek La Chica Del Escenario, ki nas s klasičnim doo-wop vložkom ponese skoraj v leto 1950, in združuje nezdružljivo, ko uporabi zlajnanost za doseganje inovativnosti, kar je vedno odlikovalo vsaj kakšno oddejico iz svežnjev znamke Havana D'Primera. Ko se boste prvič ovili v to odejico, boste morda začutili Zadnji poljub Wayneja Cochrana, morda bolj znanega v izvedbi Pearl Jam. Ne bi bilo presenečenje, če bi si Aleksander sposodil vzorce namenoma, saj naj bi se Last Kiss že v originalu v 60-ih bolje prijela v latinskem svetu kot drugod. V tej skorajšnjem moderniziranem ponaredku Alexander z otroško pomladno zatreskanostjo obživžga bejbo na odru, kar prinaša pridih igrivosti v svet njegovih odejic.

Ko stisnemo nove odejice k svojim ličkom in jih prislonimo blizu svojih ušes, nam kot školjke servirajo glasove duhov iz svoje preteklosti. Iz njih tako odzvanjajo sproščeni vzkliki, onomatopeje, brenčanja, rezgetanja, brundanja, smeh, žvižganje, in druge vibracije kralja kubanske trobente, iz katerih je čutiti, da se zares postavlja na trepalnice, da bi pod njegovimi odejicami s svojimi izlivi v vas uspešno injiciral svoje užitke ob tem, kar počne, s ciljem, da vas počasi in spretno pripravi do najčistejše oblike skupinskega orgazma. Odejice Havana D'Primera tako še nadalje nudijo čarobno sofisticiranost, ki se trudi biti dovolj ljudska, da ponese sadove izlivov njegovega veličanstva globalno v deveto vas in naprej.

Serija Pueblo Griffo bi se lahko kot logično nadaljevanje prejšnje imenovala tudi Cantor del Pueblo Griffo, nov sveženj pa so bojda snovali že med pripravo prejšnjega. Alexander ga je razposlal po svetu na svoj 47 rojstni dan, in ga poimenoval po soseski v Cienfuegosu, kjer je odraščal. 

Akterji znamke Havana D'Primera pa Kubo kmalu začasno zapuščajo, in pravijo »Sajonara, gudbaj maj lof«. Konec Septembra bodo razstavljali svoje odejice po Evropi, morda pa se ustavijo tudi kje blizu nas. Po trenutno znanih podatkih bodo najbliže v začetku novembra v Stuttgartu, Zurichu in Rimu.

Kaj pa druge odejice? So še boljše, samo pozornost bralcev se z leti zmanjšuje. Ta spis je le poskus, da z interpretacijo pomagamo poslušalcu doumeti manj doumljivo. In če povzamemo celotni sveženj: »če ste
ljubitelji timbe, vam bo všeč, če pa niste, pa postanite, kaj še čakate?!

Author: Uroš Švagan (DJ Lokafun)

​Havana D'Primera and his majesty Alexander Abreu have woven twelve comfortable blankets for us in a new bundle for the upcoming winter. When we wrap ourselves, the blankets will reach deep into our hearts and fill our estranged souls, longing for the warmth and the tenderness of their natural and eternally fresh materials, carefully harvested and ginned in Cuba and its neighbouring countries.

The twelve new blankets may seem somewhat predictable to the long-time Havana D'Primera enthusiasts, but they always evoke bursts of emotions, as only a few competitors can. If we anticipated more surprises, we can only acknowledge our own sense of entitlement and blame our tendency to be spoiled. Havana D'Primera has a knack for dosing them perfectly, though we only come to appreciate them later. Since the new blankets are never exactly what we wanted, the devoted fans of the brand
often feel a slight disappointment at first glance.

However, we eventually realize that the new bundle offers precisely what we needed. As Steve Jobs emphasized, it's not the customer's job to know what he wants. The true essence of the new Havana D'Primera blankets is revealed only when they settle in a bit. Like sneakers that are initially stiff, but then gradually adapt to our sensitive feet. Havana D'Primera blankets are not only durable but also offer lasting freshness. Their diversity and quality reveal themselves in the intricate details we keep uncovering every time we wrap ourselves in their warmth.

El Rey de la Trompeta en Cuba knows how to carefully blend Cuban with the non-Cuban ingredients, well enough to remain interesting, but without offending anyone too much. In previous collections, the King sourced his materials from the Dominican Republic. This time however, there's no hint of funkachata or merengue. If anyone hoped the King would sail off to some other neighboring island, and perhaps even venture to Jamaica, he favored embarking on journeys to destinations where the crowds would be more easily seduced and converted. After all, his adventure into Africa a few years ago quickly faded into obscurity. The target customer segment must remain among Latin and latinophile butt twisters, as they are the most receptive to the vibrations offered by Caribbean fibers.

While the Maria Magdalena blanket cautiously introduces imitations of salsaton and reparto, A Belen Le Toca Ahora offers  clumsily repetitive salsa patterns. Although Puerto Rican salsa philanthropist Gilberto Santa Rosa did help stitch the Cu-Pr blanket, it still evokes very Cuban feelings. A successful transformation? Judge for yourself. The promotional advertisement for the Cu-Pr blanket has been available on YouTube for some time now, while the new one is just being shot for the Secuestro blanket, which will kidnap you and awaken the Stockholm syndrome within you.

The Bicho Malo blanket carries sensations closer to the Peruvian brand Mayimbe, as it gets completely stuck in the middle of wrapping us into sadness – stops - and then - just as we thought the depth of our despair has been reached, it transitions into the biblical genesis of repetative mountainous melancholy. But any great collection must offer a purposeful blanket for confronting a wide range of emotions.

Perhaps the biggest departure from predictability comes at the beginning of La Chica Del Escenario, with its classic doo-wop chord progression and singing style, which transports us back to the 1950s. It combines the incompatible, using clichés to achieve innovation, which has always characterized at least one blanket from the Havana D'Primera collections. When you first wrap yourself into it, you might feel a touch of Wayne Cochran's Last Kiss, perhaps better known in Pearl Jam's rendition. It wouldn't be surprising if Alexander borrowed patterns intentionally, as the Last Kiss was said to have resonated better in the Latin world in its original version in the 1960s. In this almost modernized imitation, Alexander catcallingly whistles to a girl on stage with a childlike springtime infatuation, bringing a playful touch to the world of his blankets. 

When we squeeze the new blankets to our cheeks and bring them closer to our ears, they serve us the voices of spirits from their past, just like the seashells do. They echo relaxed exclamations, onomatopoeias, buzzing, whinnying, rumbling, laughter, whistling, and other vibrations of the Cuban King of the trumpet. You can feel that he is truly pushing the boundaries to successfully inject his own pleasures into you - under his blankets - through his outpourings - aiming to slowly and skillfully prepare you for the purest form of collective orgasm. Havana D'Primera blankets continue to offer a magical sophistication that strives to be populist just enough to carry the fruits of his majesty's outpourings globally to the ends of the Earth and beyond.

As a logical continuation of the previous bundle, Pueblo Griffo could as well have been named Cantor del Pueblo Griffo. Reportedly, the King had been working on it long ago while preparing the previous bundle. The King Alexander distributed the new bundle worldwide on his 47th birthday, naming it after the neighborhood in Cienfuegos where he grew up.

The main actors of the Havana D'Primera brand are temporarily leaving Cuba and saying "Sayonara, goodbye my loff". At the end of September, they will be showcasing their blankets across Europe, and they might even make a stop somewhere near you.

But what about the other blankets from the bundle? Well, they might even be better than those explicitly mentioned in this article, but the reader's attention has now subsided, wondering "Why did I just walk over this mambo jumbo, when i could just read the final summary?". And the summary goes like: »If you're a timba lover, you'll enjoy it. If you're not, then become one – what are you waiting for?!"

Razvoj afriške glasbe na Kubi

Prvi sužnji so bili na Kubo uvoženi s področja od Angole do današnjega Konga, na Kubi pa se potomcev oprime preprost skupinski vzdevek Congo. S seboj so prinesli skupek verovanj, ki se na Kubi razvije v religijsko skupino Palo (Monte, Mayombe, Kimbisa...), poimenovano tudi Reglas de Congo. Poleg s tem povezane glasbe in plesov so potomci Konga kubanski kulturi prispevali tudi neversko glasbo in ples Yuka, ki je neposreden prednik kubanske rumbe, ter  glasbo in ples Makuta, ki se izvajata na istoimenske bobne. Ti veljajo za neposrednega prednika tolkala konge, ki je še dandanes verjetno najbolj znan kubanski inštrument. Kot zanimivost omenimo še njihove originalne jezike iz jezikovne družine Bantu, katerih besede še vedno živijo v glasbenih terminih in jih spoznamo po zaporedjih črk »ng« in »mb«, (npr. mambo, tumbao, conga, bongo, marimbula, itd.).

Druga plemenska skupina sužnjev je prihajala iz ljudstev Fon, Ewe, Popo, ter Mahi iz kraljevine Dahomej, današnjega Benina. Na Kubo so prinesli svojo kulturo, temelječo na religiji Vodu, ki se je na Kubi prime oznaka Arará (po beninskem mestu Allada). Njihova tolkala so podobna tistim iz Yuke in Makute.

​Kubanske zasedbe tudi v sodobni glasbi pogosto vključujejo elemente te religije. V besedilih omenjajo in kličejo njene angele, t.i. oriše (Elegua, Ochun, Ogun, Obatala, Yemaya, Ochosi, Babalu Aye, Oya, Chango, ipd.), na večino oriš pa so vezani tako posamični ritmični kot tudi plesni elementi.

Četrta skupina sužnjev je bila na Kubo ugrabljena iz regije Calabar, dela današnje Nigerije in Kamerona. Na Kubi imenovani Carabalí so najbolj razvpiti po skrivni moški organizaciji Abakuá (zelo ohlapno primerljivi z mešanico prostozidarjev in mafije), ki goji svoje glasbene tradicije. Po eni izmed teorij naj bi iz njihovih tradicij izviral ritem in inštrument clave.

Nekateri sužnji so prišli na Kubo v provinco Oriente v začetku 19. stoletja preko Haitija, ko so njihovi lastniki bežali pred tamkajšnjo revolucijo. Ti sužnji, večinoma potomci sužnjev iz današnjega Benina, so na vzhod Kube prinesli svojo različico religije in kulture Vodú in neversko glasbo ter ples Gagá. Znani so tudi po ustanavljanju organizacij Tumba francesa, ki gojijo svoje glasbene tradicije. Iz njih naj bi izviral inštrument catá oz. guagua, ki svoje mesto kasneje najde v kubanski rumbi.

Zanimiv pojav predstavljajo tudi poulični karevali afriškega izvora conga. Te vsebujejo precej hitre in polne ritme, ki se občasno pojavljajo tudi v sodobni timbi. Močan črnski vpliv so tudi sprehajajoči pevski zbori coros de clave. Šteli so tudi do 150 članov, za spremljavo so uporabljali improvizirane inštrumente, npr. clave, škaf bas, banjo kot tolkalo, ali kitara. Med leti 1880 in 1920 je bilo okoli 60 takšnih zasedb, danes pa na žalost niso več žive. Njihovo petje je zaznamovalo predvsem vokalne in lirične elemente v rumbi.

Primeri

Hvalnica yorubanski oriši Obatala v izvedbi Lazara Rosa - Baba Fururu:

Divja Palo pesem Buena Noche:

Danes so ohranjeni še trije glavni stili rumbe. Prvi je Yambú, katerega ime naj bi izviralo iz majhnega kraja v Kongu po imenu Yambula. Glasbo najbolj definira počasnost, v Havani je najpogosteje osnovana na vzorcu son clave, v Matanzasu pa na vzorcu yambú clave, redkeje je prisoten tudi vzorec rumba clave. Ples je izrazito eleganten, v nekaterih interpretacijah pa tudi prikazuje ples starejšega gospoda s seksi mladenko.

Yambú se je nato razvijal v hitrejši Guaguancó, katerega ime gre iskati v inštrumentu guagua. Guaguanco danes praviloma temelji na vzorcu rumba clave, je zelo hiter, ples najbolj definira tekmovalnost ter plesni gib vacunao, s katerim plesalec neprestano poskuša simbolično oploditi soplesalko, ki mu tega ne dovoli. 

Tretja preživela zvrst rumbe pa je najhitrejša Columbia, ki za razliko od ostalih ni nastala v pristaniščih, temveč na podeželju - poimenovna je po železniški postaji v bližini Matanzasa. Pri razvoju te zvrsti so imele velik vpliv tradicije Abakuá, uporablja se najbolj "afriški" 6/8 clave vzorec, ki ga najdemo npr. tudi v Palu, ples pa je tekmovalen, včasih izključno moški, solo prikaz možatosti ter spretnosti plesalca, ki se z energičnimi gibi odziva na bobnanje tolkalistov.

Primeri

Yambú klasika Ave Maria Morena:

Druge zvrsti rumbe so bodisi izumrle, bodisi so izjemno redke in njihova pristnost vprašljiva (npr. tahona, papalote, mama'buela, gavilan, resedá, karinga, muñeca, mañunga, siguirya, palatino, ipd.)

Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (2/6)

​​​​Prispevek je drugi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan
​
Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.

Bele melodije in črni ritmi

Na Kubo so svojo glasbo prinesli tako beli kolonizatorji kot njihovi sužnji. Evropejci so glasbo pojmovali predvsem kot zmes melodije in harmonije, afričani pa kot zmes ritmičnih in tolkalskih elementov. Tolkala so bila v krščanski evropi do 15. stoletja celo prepovedana. Prvič so se pojavila v vojaških koračnicah in še v 18. stoletju so jih povezovali z militarizmom, na Kubi pa glede na okoliščine z 'afriškim primitivizmom'.

A beli prebivalci Kube so bili bolj izpostavljeni afriški kulturi kot njihovi bratje v Evropi. Zato so se v glasbo evropskih priseljencev sčasoma začeli vrivati ritmični vzroci iz afriške glasbe. Ko razumemo zakoreninjenost teh vzorcev v kubanski glasbi, si lažje razlagamo vse od tradicionalne kubanske glasbe, pa do popularnosti reggaetona v sodobnem času. Navedeni ritmični vzorci so danes dovolj zakoreninjeni, da se občasno pojavljajo tudi v sodobni zahodni glasbi, čeprav le redko definirajo posamične glasbene zvrsti, kot je to pravilo v kubanski glasbi.

Primeri

San Pascual Bailón - prva kubanska contradanza neznanega avtorja z leta 1803 v izvedbi zasedbe orquesta typica:

Elvis Presley, cinquillo v zgodnji rock glasbi (Hound Dog): 

Cinquillo v sodobni rock glasbi (Come Out and Play – Offspring):

​Habanera

Sredi 19. stoletja se je razširil tudi vzorec tango, še preden je obstajal argentinski tango. Contradanze s tango vzorcem so poimenovali habanera.

Danes se izraza habanera in tango pogosto uporabljata kot sinonima za žanr in ritmični vzorec. Habanero/tango vzorec lahko razlagamo kot tresillo z dodanim udarcem v tretji dobi. Kasneje je ta v Argentini postal osnova za milongo, ki se je nato razvijala naprej v argentinski tango. Habanero danes občasno zaznamo tudi v drugih zvrsteh, vse od klasične, pa do jazz in rock glasbe.

Primeri

El Amor En El Baile - prva habanera neznanega avtorja z leta 1842:

Veinte Años – eno najbolj znanih habaner trova-avtorice Maria Teresa Vera

L'Amour Est Un Oiseau Rebelle – primer habanere iz klasične glasbe, Georges Bizet je 1875 v sklopu opere Carmen napisal arijo, ki je bolj znana s popularnim naslovom Habanera kot s pravim naslovom:

Uno – pesem skupine Muse iz leta 1999 je primer habanere v sodobni rock glasbi:

Bolero

Leta 1885 je Pepe Sanchez v Santiagu napisal prvi bolero, z zelo direktnim naslovom Tristezas (Žalost). Sprva je tudi bolero temeljil na ritmičnem vzorcu cinquillo, a so ga avtorji postopoma opuščali.

Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (1/6)

​​​​Prispevek je prvi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan

Podeželska glasba med 15. in 18 stoletjem

O glasbi na Kubi med 15. in 18. stoletjem je zelo malo zapisov, verjetno pa se takrat še ni bistveno razlikovala od glasbe, ki so jo izvajali v domovinah priseljencev.

V 17. stoletju so Španci na podeželju ob spremstvu brenkal na ljudske napeve improvizirali deseterce. Takšne dogodke in glasbo so imenovali punto cubano ali punto guajiro - od tod izvira tudi tip pesmi guajira. Ta je v kasnejših obdobjih označevala vsaj dve povsem različni zvrsti glasbe, katerih rdeča nit so podeželski motivi v besedilih. Na podeželju je bil popularen španski ples zapateo, na Kubi pa naj bi se razvil zapateo tudi kot glasbena zvrst. Po nekaterih virih naj bi punto in zapateo bila prva avtohtona kubanska žanra, čeprav ni povsem jasno, kako sta se razlikovala od svojih evropskih različic.

Nengón

Večjo težo pri razvoju kubanske glasbe pripisujemo žanrom nengón, changüí in sucu-sucu, ki veljajo za prednike zvrsti son. Te še niso imele predpisanega ritmičnega vzorca, je pa kubanska glasba skozi njih pridobivala na sinkopaciji in razvoju inštrumentov.

Primeri

Demonstracija prvinske verzije nengóna s tingotalangom:

Preko novih inštrumentov se je v prvi polovici 19. stoletja iz nengóna razvila glasbena zvrst changüí. Pogosto slišimo, da izvira iz Guantanama, a je verjetno bolj specifično nastal v okolici Baracoe, ki se nahaja v provinci Guantanamo. Changüí je v kubansko glasbo vnesel še več sinkopiranosti. Klasična changüí zasedba vsebuje tres, bongo, guiro ali guajo, maracas, marimbulo in enega ali več pevcev. 

Zanimivo je, da je changüí še vedno močno živa poulična glasba na vzhodu Kube, na posnetkih pa ga v precej posodobljeni fuziji ohranja predvsem družina Revé, s skupinama Elito Revé y Su Charangón in Oderquis Revé y Su Changüí.

Primeri

Primer neokrnjenene changüí pesmi skupine Elito Reve y Su Charangon:

Moderen changüí v izvedbi Septeto Santiaguero:

Elito Reve y Su Charangon uporabljajo changüí zgolj kot primes timbe, ki je namenjena plesalcem kasnejših kubanskih plesov, zato njihova glasba običajno temelji na clave ritmu:

Oderquis Reve y Su Changui je brat Elita Reveja, ki ustvarja podobno glasbo. Moderen changüí pogosto vsebuje tudi klavir in druge neklasične changüí inštrumente:

Sucu-sucu

V drugi polovici 18. stoletja so na otoku Isla de Juventud (do leta 1978 imenovan Isla de Pinos) igrali podobno glasbo kot na vzhodu, le da so jo imenovali sucu-sucu. Čeprav nekateri zagovarjajo povsem neodvisen nastanek sucu-sucu, se zaradi zvočne podobnosti s changüí glasbo zdi bolj verjetno, da je obstajala vsaj nekakšna kulturna izmenjava med vzhodom Kube in otočkom na njenem jugu.

Začetnica zvrsti je Bruna Castillo, danes pa sucu-sucu ohranja pri življenju njen pravnuk Mongo Rives s svojimi skupinami Tumbita Criolla in Septeto Pinero.
​
Primeri

Nazoren primer igranja na mačeto v videospotu skupine Cinquillo Pinero:

​V naslednjem prispevku pa se bomo lotili glasbe evropskih priseljencev v urbanih središčih.

Začetki: Eddy-K

​Začetki Los 4 segajo v leto 1997, ko se kubanska poba Eddy (Eduardo Mora Hernández) ter Kleidis "K" Leyden odločita narediti svoj reggaeton bend Eddy-K. Na Kubi takrat kot glasbena zvrst še vedno kraljuje plesna timba, reggaeton pa je lokalno še popolnoma v underground povojih, zaznala ga še ni niti vladajoča klika, da bi ga kasneje lahko prepovedala zaradi opolzkih besedil. Čez eno leto se jima pridruži še Jorgito (Jorge Francisco Hernández Carvajal), znan tudi po vzdevku Jorge Jr, ki je današnji motor Los 4, najpomembnejša oseba v tem članku ter seveda na prihajajočem koncertu.

S “K”jem so se hitro skregali, zato se bendu pridružita še Damian Aguirre Perez ter "DJ Tony" (José Antonio Suárez Torres), s čimer skupina dobi prepoznavno obliko “štirice”, ki jim oboževalci nadenejo neuradno ime “divjaki” (Los Salvajes).
​

Prva albuma, prve turneje, ter prvi razpad

V naslednjih letih fantje, ki še vedno nastopajo pod uradnim imenom Eddy-K, ustvarjajo glasbo, gradijo bazo oboževalcev, ter pet let dela okronajo leta 2004 z izdajo prvenca Aquí están los cuatro (“tu so štirje”), od koder prihaja tudi naslovna pesem, ki je povsem duro reggaetonska.

​Rojeni so Los 4

Jorgito in Damian se ne predata – ostajata v Havani in od leta 2008 nadaljujeta z glasbenim razvojem pod novim hibridnim imenom Los 4 (Los Salvajes). V skupino nanovačita še danes uspešnega reggaetonera El Principa, ter, nenavadno za reggaeton, pianista Franka Palaciosa, kar že nakazuje, da bo iz njihovega reggaetona nastalo nekaj večjega.

​In res, Los 4 najdejo novo glasbeno formulo – iz energične plesne timbe poberejo klavir in trobila, iz kubanske rumbe ritmično hrbtenico “rumba clave”, iz reggaetona pa preprostost, energijo, ritmične vokale, ter – na žalost – precej trivialna besedila. Rojen je timbaton, križanec med timbo in reggaetonom, ki ga z izjemno unikatnim zvokom ljudstvu predajajo Los 4 – znanilci nove dobe plesne glasbe.

Los 4 o razvoju pravijo: “Jorgito najprej ni bil navdušen nad klavirjem, saj je reggaeton glasba, ki jo dela samo DJ. Pa smo ga prepričali, ko je slišal, kako bogatejša je lahko glasba!”

Ker se v teh letih prebuja tudi novi val virtuozne in cerebralne timbe (preko Havane d’Primere), o sebi takrat Los 4 brez dlake na jeziku pravijo: "Hočemo prikazati tisto preprosto esenco kubanske glasbe, ki je od 1990-ih izgubljena, iz časov, ko glasba ni bila tako komplicirana.”

Podpre jih celo kubanski državni aparat, saj njihovi teksti ne gredo do nesprejemljive vulgarnosti, hkrati pa so še vedno dovolj podobni timbi, da jih predvajajo na kubanskih državnih radijih ter televiziji. Kubanska mladina ponori, Los 4 pa leta 2010 izdajo svoj “novi” prvenec Escucha lo que traje (“poslušaj, kar prinašam!”), nabit s hiti, kot so Ahora Como Te Mantienes, Fresa y Chocolate, Si Se Va a Formar Que Se Forme, ter El Oro Es Mío.
​

Do vrhunca timbatona in naprej

Od leta 2010 do 2016 so Los 4 rastli glasbeno in popularno. Leta 2011 izdajo povprečna albuma Los Arca in Felicitame, leta 2013 album pa El Maltrato ("zloraba"), kjer izpilijo timbaton zvok do potankosti.

Skupini se v tem času pridruži še njihov secret ingredient Angel Batule (zato v pesmih pogosto slišimo vzklike "Batule DJ!"), ki prevzame vlogo producenta in aranžerja in s svojim računalnikom prevzame glavne škarje in platno za izdelavo hitov. 
​

Svoje prvržence, sploh pa plesalce, dokončno sezujejo z izbruhom produktivnosti leta 2016, ko izdajo kar dva albuma. Že na prvem albumu Mas Fuerte Que Ayer ("močnejši kot včeraj") dajejo slutiti, da prihaja njihov čas, s pesmijo Contestame ("odgovori mi").

​​22. junija jih bomo videli v Lignanu, pod vodstvom rap-ajočega Jorgeja Jr. in romantičnega Norlana kmalu po izdaji zadnjega albuma Con La Izquierda, ki ne dosega poppy privlačnosti-na-prvo-žogo albuma Asi Somos, vendar nadaljuje njegovo tradicijo, še eno energično prestavo višje.

Los 4 so hecen bend iz večih zornih kotov: od tega, da skozi mesece in leta precej močno nihajo v stilu in kakovosti, kot da se ne bi mogli odločiti, ali naj spremenijo smer v osladen romantičen pop, ali nazaj v reggaeton, potem pa spet presenetijo z timbaton mojstrovino. Hecni so tudi zato, ker obstaja kup velikih hitov, ki jih niso izdali na nobenem od svojih glavnih albumov (Alejate De Mi, Ese Hombre, Tu de Que Vas…). In hecni so zato, ker so tako kubanski: imajo najslabši logo na svetu, teksti so na nivoju osnovnošolske poezije, hkrati pa je njihova glasba daleč od trivialne... ter so hkrati tisti joker, ki ga DJ-i uporabijo, kadar je treba hitro napolniti plesišče.
​
Tako so Los 4 danes postali tisto, kar je hotela v zadnjih 15 letih postati Charanga Habanera. In temu je treba nazdraviti! ​

​Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi.

Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.

Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo!
https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744

Yasser na FB in Youtube:
https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/
https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw

Izvor imena Mayimbe gre iskati pri afriških prednikih kubancev. Našli boste več interpretacij, verjetno pa je najpravilnejša kar najpreprostejša, in na Kubi označuje tistega, ki je glavni, torej šef.

Biografija

Barbaro Fines Forte se je rodil leta 1982 v Havani. Klavirja se je začel učiti pri 5 letih. V glasbeno elito je bil vpleten že kot otrok. Njegov stric Orlando Canto je bil flavtist v ustanovni zasebi Los Van Van, Manolito Simonet je boter enega njegovih bratrancev, njegov sosed pa je bil Cesar Pedroso (Pupy). Pupy je malega Barbarita pogosto vzel s seboj na vaje svoje takratne skupine Los Van Van.

Pri 15 letih se je Barbaro Fines pridružil takratni skupini Maykel Blanco y La Suprema Ley. Kasneje je sodeloval s skupinami Charanga Forever, Bakuleye, Issac Delgado, Paulo FG, La Caro Band in drugimi. Leta 2002 se pridružil perujski skupini Conquistadores de la Salsa, in začel živeti na relaciji Havana-Lima. Leta 2010 se je stalno nastanil v Limi. Sprva je živel v migrantskem centru, kjer je v obžalovanju dežele, ki jo je zapustil, pisal pesmi za svoj album. Rekrutiral je nekaj v Limi živečih kubancev, npr. bivšega pevca Bamboleo in sina enega tolkalistov Los Van Van, ostali člani pa so bili Perujčani. 29. maja 2010 je ustanovil skupino Mayimbe, s katero je svojemu prejšnjemu bendu v hipu z glave strgal krono prve perujske timba skupine.

Ob nastanku Mayimbe se je pojavilo več skupin z enakim imenom, kar je Barbaru povzročilo precej preglavic. Ko je član nekih drugih Mayimbe zašel v resne težave z zakonom, je Barbaro moral prepričevati medije, da ta človek nima veze z njegovo skupino. Danes imamo še vedno vsaj dve timba skupini s tem imenom, pa tudi eno hip hop, in eno metal skupino. Če naletite na ime Orquesta Mayimbe in slišite timbo, ni nujno, da gre za skupino Barbaro Fines y Su Mayimbe.

Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.

Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo.

Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati.

Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo.

Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti.

Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega.

Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira.

​Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu.

De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.