Prispevek je tretji del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.
Avtor: Uroš Švagan
Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.
S kolonialisti na Kubo ni vdrla le evropska kultura, pač pa tudi kultura (njihovih) afriških sužnjev. Ključno vlogo pri njenem ohranjanju so že takrat odigrala večnamenska afriška združenja, t.i cabildos, hiše, kjer so posamezna plemena in skupnosti skozi glasbo in ples ohranjala tradicije. Španski oblastniki so jih dopuščali, da bi ublažili napetosti med sužnji in lastniki ter tako preprečili vstaje sužnjev, kot so jih npr. doživeli na Haitiju.
friška kultura se je na Kubi kmalu začela razlikovati od svoje izvorne različice. Mladi sužnji namreč niti niso imeli dovolj znanja, da bi gojili svojo kulturo na pristen način, prav tako pa materiali za izdelavo inštrumentov v novem svetu niso bili vedno na voljo. Včasih so kot tolkala uporabili kar delovna orodja, npr. motika, mačeta, kravji zvonec. Tako je tudi glasba Afričanov na Kubi začela dobivati lastne značilnosti in postajati kubanska glasba
Prvi sužnji so bili na Kubo uvoženi s področja od Angole do današnjega Konga, na Kubi pa se potomcev oprime preprost skupinski vzdevek Congo. S seboj so prinesli skupek verovanj, ki se na Kubi razvije v religijsko skupino Palo (Monte, Mayombe, Kimbisa...), poimenovano tudi Reglas de Congo. Poleg s tem povezane glasbe in plesov so potomci Konga kubanski kulturi prispevali tudi neversko glasbo in ples Yuka, ki je neposreden prednik kubanske rumbe, ter glasbo in ples Makuta, ki se izvajata na istoimenske bobne. Ti veljajo za neposrednega prednika tolkala konge, ki je še dandanes verjetno najbolj znan kubanski inštrument. Kot zanimivost omenimo še njihove originalne jezike iz jezikovne družine Bantu, katerih besede še vedno živijo v glasbenih terminih in jih spoznamo po zaporedjih črk »ng« in »mb«, (npr. mambo, tumbao, conga, bongo, marimbula, itd.).
Druga plemenska skupina sužnjev je prihajala iz ljudstev Fon, Ewe, Popo, ter Mahi iz kraljevine Dahomej, današnjega Benina. Na Kubo so prinesli svojo kulturo, temelječo na religiji Vodu, ki se je na Kubi prime oznaka Arará (po beninskem mestu Allada). Njihova tolkala so podobna tistim iz Yuke in Makute.
Tretjo, največjo in danes kulturno najpomembnejšo plemensko skupino sužnjev pa predstavlja ljudstvo Yoruba iz imperija Oyo. Iz njihove religije je na Kubi nastala sinkretična religija Santería, imenovana tudi Regla de Ochá. Na Kubi potomcem Yoruba, kot tudi njihovemu jeziku, pogosto nadenejo vzdevek Lucumi. |
Nekateri sužnji so prišli na Kubo v provinco Oriente v začetku 19. stoletja preko Haitija, ko so njihovi lastniki bežali pred tamkajšnjo revolucijo. Ti sužnji, večinoma potomci sužnjev iz današnjega Benina, so na vzhod Kube prinesli svojo različico religije in kulture Vodú in neversko glasbo ter ples Gagá. Znani so tudi po ustanavljanju organizacij Tumba francesa, ki gojijo svoje glasbene tradicije. Iz njih naj bi izviral inštrument catá oz. guagua, ki svoje mesto kasneje najde v kubanski rumbi.
Zanimiv pojav predstavljajo tudi poulični karevali afriškega izvora conga. Te vsebujejo precej hitre in polne ritme, ki se občasno pojavljajo tudi v sodobni timbi. Močan črnski vpliv so tudi sprehajajoči pevski zbori coros de clave. Šteli so tudi do 150 članov, za spremljavo so uporabljali improvizirane inštrumente, npr. clave, škaf bas, banjo kot tolkalo, ali kitara. Med leti 1880 in 1920 je bilo okoli 60 takšnih zasedb, danes pa na žalost niso več žive. Njihovo petje je zaznamovalo predvsem vokalne in lirične elemente v rumbi.
Hvalnica yorubanski oriši Obatala v izvedbi Lazara Rosa - Baba Fururu:
Rumba je avtohtona kubanska glasba in ples neverskega značaja, na katerega so v različnih merah vplivale zgoraj omenjene kulture afriških sužnjev. Nastal je v zadnji polovici 19. stoletja med delavci v pristaniščih Havane in Matanzasa. Rumba je označevala zabavo, kjer so se zbirali in z rumom krepili izvajalci in plesalci te zvrsti. Rumbo so sprva igrali naskrivaj, v pristaniščih zahoda Kube, uporabljajoč predmete, ki so bili pri roki: žlice, prazne lesene škatle bakalarja ter lesene palčke. |
Yambú se je nato razvijal v hitrejši Guaguancó, katerega ime gre iskati v inštrumentu guagua. Guaguanco danes praviloma temelji na vzorcu rumba clave, je zelo hiter, ples najbolj definira tekmovalnost ter plesni gib vacunao, s katerim plesalec neprestano poskuša simbolično oploditi soplesalko, ki mu tega ne dovoli.
Tretja preživela zvrst rumbe pa je najhitrejša Columbia, ki za razliko od ostalih ni nastala v pristaniščih, temveč na podeželju - poimenovna je po železniški postaji v bližini Matanzasa. Pri razvoju te zvrsti so imele velik vpliv tradicije Abakuá, uporablja se najbolj "afriški" 6/8 clave vzorec, ki ga najdemo npr. tudi v Palu, ples pa je tekmovalen, včasih izključno moški, solo prikaz možatosti ter spretnosti plesalca, ki se z energičnimi gibi odziva na bobnanje tolkalistov.
Yambú klasika Ave Maria Morena:
Afrokubanska glasba pa ni povsem obstala v času. Skupina Sintesis že od leta 1976 ustvarja edinstveno fuzijo glasbe afriških prednikov in sodobne elektronske in rock glasbe. Pravzaprav pa je celotna sodobna kubanska glasba edinstvena fuzija, prežeta v enaki meri z elementi tako evropske kot afriške preteklosti.