Zgodba o Timbi (3.del)

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva.

Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa  obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici).

Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje.

Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.

Tudi izražanje je postalo svobodnejše. V krizi se ljudje začnejo zatekati tudi k religiji, in santeria je postala prava modna muha. Prvič po revoluciji so si izvajalci dovolili v besedilih izražati verska čustva. Adalberto Alvarez je napisal svoj poklon vsem orišam ¿Y que tú quieres que te den? (Kaj želiš da ti dajo?).

Sledili so tudi drugi. Stalna praksa je postalo tudi vključevanje kubanske rumbe v popularno glasbo, eden prvih primerov je NG La Banda s pesmijo Los Sitios Entero (Cela soseska Los Sitios). Ista skupina je s pesmijo La Bruja (Čarovnica) povzročila pravi škandal, ko je prvič javno spregovorila o tabu temi - vnovičnem pojavu prostitucije.

Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.

Leta 1997 je timbamanija dosegla vrhunec, in tudi velike svetovne založbe so začele kazati interes. Kralji provokacije in vulgarnosti so takrat že postali Charanga Habanera. Zveza komunistične mladine jih je povabila na proslavo Svetovnega dneva mladih, nastop pa je povzročil nacionalni škandal, saj je bil v popolnem nasprotju z duhom komunizma. Charanga Habanera so na odru pristali s helikopterjem. Pevec Michel Maza (v priloženem videu na 39. minuti) je v artističnem afektu izvedel kup seksualnih manevrov, slekel majico, namigoval, da si bo slekel hlače in spodbujal občinstvo, da podre varnostno pregrado, na koncu pa sam skočil čez.

Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.

Piko na i je dodal Manolín 'El Médico de la Salsa', ki je v času največje represije izdal zgoraj že omenjeni pesmi, nato pa uresničil grožnje, in migriral v ZDA, kjer je nehote pokopal svojo kariero. V ZDA mu je kasneje sledil tudi Issac Delgado, ki je moral svojo glasbo bistveno prilagoditi poslušalcem ameriške salse.

V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.

A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son.

Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku.