Cubana Ljubljana
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt

Los 4 – Kubanski velikani timbatona

11/6/2019

0 Comments

 
Avtor: Jan Bervar
Predviden čas branja: 10 minut

​22. junija gremo v Italijo na koncert kubanske skupine Los 4 (“štirje”), ki jo marsikateri med nami lovimo že kar nekaj let, saj na Kubi nastopajo redko. Poleg tega velja tudi kubanski paradoks – čeprav je reggaeton, v katerega se da zelo zelo okvirno stlačiti tudi Los 4, najpopularnejša kubanska glasba, se za koncerte pogosto zve šele par ur prej preko prijateljev.
​
Pa poglejmo njihovo zgodbo, pečat in glavni doprinos h kubanski kulturi: glasbeni cross-over žanr, ki ga imenujemo timbaton.
Picture
Začetki: Eddy-K

​Začetki Los 4 segajo v leto 1997, ko se kubanska poba Eddy (Eduardo Mora Hernández) ter Kleidis "K" Leyden odločita narediti svoj reggaeton bend Eddy-K. Na Kubi takrat kot glasbena zvrst še vedno kraljuje plesna timba, reggaeton pa je lokalno še popolnoma v underground povojih, zaznala ga še ni niti vladajoča klika, da bi ga kasneje lahko prepovedala zaradi opolzkih besedil. Čez eno leto se jima pridruži še Jorgito (Jorge Francisco Hernández Carvajal), znan tudi po vzdevku Jorge Jr, ki je današnji motor Los 4, najpomembnejša oseba v tem članku ter seveda na prihajajočem koncertu.

S “K”jem so se hitro skregali, zato se bendu pridružita še Damian Aguirre Perez ter "DJ Tony" (José Antonio Suárez Torres), s čimer skupina dobi prepoznavno obliko “štirice”, ki jim oboževalci nadenejo neuradno ime “divjaki” (Los Salvajes).
​
Prva albuma, prve turneje, ter prvi razpad

V naslednjih letih fantje, ki še vedno nastopajo pod uradnim imenom Eddy-K, ustvarjajo glasbo, gradijo bazo oboževalcev, ter pet let dela okronajo leta 2004 z izdajo prvenca Aquí están los cuatro (“tu so štirje”), od koder prihaja tudi naslovna pesem, ki je povsem duro reggaetonska.
Zaradi vse večje populatnosti jih leta 2006 na evropsko turnejo vzamejo celo velikani Charanga Habanera, ki se prav tako iz timbe vse bolj preobražajo v reggaeton in komercialnejše zvoke. S Charango, ki v njih vidi potencial in inspiracijo, se bodo v prihodnosti še mnogokrat srečali.
​
Po izdaji drugega albuma Llegaron Los Salvajes (“prišli so divjaki”) leta 2007, ki vsebuje reggaeton hite, kot so El Chacal (“šakal”), dosežejo novo stopnico popularnosti, vendar jih že v 2008 doleti klasičena usoda mnogih kubanskih bendov – v želji po mednarodnem megauspehu dva od članov benda (Eddy in DJ Tony) med turnejo ostaneta v Miamiju, kjer upata na ameriške sanje (ki, kot je v navadi za kubance v ZDA, nikoli ne pridejo).

​Rojeni so Los 4

Jorgito in Damian se ne predata – ostajata v Havani in od leta 2008 nadaljujeta z glasbenim razvojem pod novim hibridnim imenom Los 4 (Los Salvajes). V skupino nanovačita še danes uspešnega reggaetonera El Principa, ter, nenavadno za reggaeton, pianista Franka Palaciosa, kar že nakazuje, da bo iz njihovega reggaetona nastalo nekaj večjega.


​In res, Los 4 najdejo novo glasbeno formulo – iz energične plesne timbe poberejo klavir in trobila, iz kubanske rumbe ritmično hrbtenico “rumba clave”, iz reggaetona pa preprostost, energijo, ritmične vokale, ter – na žalost – precej trivialna besedila. Rojen je timbaton, križanec med timbo in reggaetonom, ki ga z izjemno unikatnim zvokom ljudstvu predajajo Los 4 – znanilci nove dobe plesne glasbe.

Los 4 o razvoju pravijo: “Jorgito najprej ni bil navdušen nad klavirjem, saj je reggaeton glasba, ki jo dela samo DJ. Pa smo ga prepričali, ko je slišal, kako bogatejša je lahko glasba!”


Ker se v teh letih prebuja tudi novi val virtuozne in cerebralne timbe (preko Havane d’Primere), o sebi takrat Los 4 brez dlake na jeziku pravijo: "Hočemo prikazati tisto preprosto esenco kubanske glasbe, ki je od 1990-ih izgubljena, iz časov, ko glasba ni bila tako komplicirana.”

Podpre jih celo kubanski državni aparat, saj njihovi teksti ne gredo do nesprejemljive vulgarnosti, hkrati pa so še vedno dovolj podobni timbi, da jih predvajajo na kubanskih državnih radijih ter televiziji. Kubanska mladina ponori, Los 4 pa leta 2010 izdajo svoj “novi” prvenec Escucha lo que traje (“poslušaj, kar prinašam!”), nabit s hiti, kot so Ahora Como Te Mantienes, Fresa y Chocolate, Si Se Va a Formar Que Se Forme, ter El Oro Es Mío.
​

Do vrhunca timbatona in naprej

Od leta 2010 do 2016 so Los 4 rastli glasbeno in popularno. Leta 2011 izdajo povprečna albuma Los Arca in Felicitame, leta 2013 album pa El Maltrato ("zloraba"), kjer izpilijo timbaton zvok do potankosti.

Skupini se v tem času pridruži še njihov secret ingredient Angel Batule (zato v pesmih pogosto slišimo vzklike "Batule DJ!"), ki prevzame vlogo producenta in aranžerja in s svojim računalnikom prevzame glavne škarje in platno za izdelavo hitov. 
​

Svoje prvržence, sploh pa plesalce, dokončno sezujejo z izbruhom produktivnosti leta 2016, ko izdajo kar dva albuma. Že na prvem albumu Mas Fuerte Que Ayer ("močnejši kot včeraj") dajejo slutiti, da prihaja njihov čas, s pesmijo Contestame ("odgovori mi").


Leto 2016 pa Los 4 zaključijo z izdajo svoje mojstrovine, albuma Asi Somos ("taki smo"), ki postreže s celim nizom plesnih hitov, ki še danes kraljujejo na plesiščih: A La Larga, Arrebatate, Asi Somos, Mentira, Lo Que Tengo Yo, ter Me Acuerdo, kjer svoji zmagovalni formuli dodajo še res izpiljene refrene, vokalne in melodične hook-e, ter postavijo nov mejnik v kubanski plesni glasbi.


​​22. junija jih bomo videli v Lignanu, pod vodstvom rap-ajočega Jorgeja Jr. in romantičnega Norlana kmalu po izdaji zadnjega albuma Con La Izquierda, ki ne dosega poppy privlačnosti-na-prvo-žogo albuma Asi Somos, vendar nadaljuje njegovo tradicijo, še eno energično prestavo višje.

Los 4 so hecen bend iz večih zornih kotov: od tega, da skozi mesece in leta precej močno nihajo v stilu in kakovosti, kot da se ne bi mogli odločiti, ali naj spremenijo smer v osladen romantičen pop, ali nazaj v reggaeton, potem pa spet presenetijo z timbaton mojstrovino. Hecni so tudi zato, ker obstaja kup velikih hitov, ki jih niso izdali na nobenem od svojih glavnih albumov (Alejate De Mi, Ese Hombre, Tu de Que Vas…). In hecni so zato, ker so tako kubanski: imajo najslabši logo na svetu, teksti so na nivoju osnovnošolske poezije, hkrati pa je njihova glasba daleč od trivialne... ter so hkrati tisti joker, ki ga DJ-i uporabijo, kadar je treba hitro napolniti plesišče.
​

Tako so Los 4 danes postali tisto, kar je hotela v zadnjih 15 letih postati Charanga Habanera. In temu je treba nazdraviti! ​
0 Comments

Timba skupine: Los Van Van

29/10/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

​Los Van Van so leta 2013 nastopili v Križankah. Takrat še mlad in neuk, lep in prazen, povprečni Janez na začetku svoje plesne kariere, nisem znal ceniti veličine dogodka. Za ogled bi na dan koncerta moral odšteti celo kubansko povprečno mesečno plačo, ki znaša 24€! 'Resni' glasbeni mediji so mi do tedaj prodajali zgodbo, da je družabni klub Buena Viste največja kubanska skupina, zato mi organizator koncerta pač ni mogel prodati svojih bučk, da je v bistvu neka druga skupina bolj pomembna. 
Picture
A danes, ko sem star in moder, vem da tiste bučke niso bile le bučke. In glej ga krompir! Priložnost zamujena, vrne se še ena! Los Van Van nastopijo v okviru festivala Havana en Belgrado v petek, 2. 11. 2018! Da pa boste tudi vi tako neučakani, naj vam ta prispevek pomaga ovrednotiti prihajajoči dogodek.
Los Van Van so v svojih zgodnjih časih močno premaknili meje kubanske glasbe. Takrat pogosto obtoženi, da v sebi ne nosijo nič kubanskega, danes veljajo za arhetip kubanske plesne glasbe. Ali drugače, tako dolgo so plavali proti toku, da se je tok reke obrnil. Le kaj bi na to porekel Chuck Norris? Na Kubi so znani pod vzdevkom El Tren De La Salsa (Salsa vlak), v tujini pa The Rolling Stones of Salsa.
Skupino je ustanovil Juan Formell. Kot skladatelj več manjšim zasedbam si je leta 1967 prislužil mesto vodje Orquesta Reve. Njegov changüí '68 ali changüí-shake se je takrat že rahlo približal zvoku prihajajočih Los Van Van, njegovo prvo uspešnico El Martes pa še danes izvajata obe skupini. A Juan si je takrat zares želel igrati rock, ki je med mladimi pridobival na popularnosti, Kuba pa takšne skupine še ni imela. Leta 1969 je ukradel večino glasbenikov iz Orquesta Reve in ustanovil Los Van Van. V zasedbo godal in flavt je vključil rock inštrumente. Te so bili povsem nedostopni v trgovinah in nikoli prej uporabljeni v kubanski glasbi. Bas kitaro je igral Juan, električne klaviature Pupy, v zasedbi pa sta imela še dve električni kitari, rock bobne, in konge.
Glasbo čistih začetkov Los Van Van bi zlahka označili kot rock, a so se v 70-ih zvito izognili Castrovi prepovedi rock glasbe, ko so svojo zvrst poimenovali songo. Več elementov tradicionalne in kubanske plesne glasbe pa je vdiralo v njihov repertoar šele skozi čas. Songo še danes slovi kot edini žanr glasbe v svetu, ki ga izvaja le ena skupina, zato bolj kritični opazovalci pojasnjujejo, da pri songu ni šlo za žanr ali ritem, pač pa za takrat nov pristop. Songo formula je bila namreč dovolj elastična, da se je skozi čas spretno prilagajala okusu Kubancev. Žanr da ali ne, Songo velja za neposrednega predhodnika moderne timbe.
Ritmične inovacije je v skupini leta 1970 prispeval bobnar José Luis Quintana 'Changuito'. Doprinesel je rumba vpliv, ob bobnih pa je hkrati igral še timbale. Formell je vnesel melodične inovacije. Neobičajna fuzija rock in charanga inštrumentov, kjer je bilo slišati vplive vse od jazza, funka, sona in rumbe, je vsebovala za kubansko glasbo povsem neobičajne harmonične kombinacije, ki so črpale iz ameriške in angleške popularne glasbe. Tudi z liričnim pristopom je Formell postal prelomna osebnost v kubanski glasbi, saj je ljudstvo naučil, kako s pronicljivimi in dvoumnimi besedili v času cenzure pokomentirati družbene razmere. Dvoumno je že ime skupine. Po glavni teoriji gre za izpeljanko iz Castrovih vseprisotnih propagandnih sloganov "¡Los diez millones van!", ki so pozivali državljane k žetvi sladkornega trsa. Spet druga teorija pravi, da gre za ironični dobesedni prevod takrat nove podzvrsti funka imenovane »go-go«.
V 1980ih je Juan Formell v zasedbo dodal pozavne, kar je bilo zelo neobičajno tako za charanga zasedbo, kot za rock zasedbo. Skupina je na mednarodnem prizorišču prvič opozorila nase leta 1984 z albumom Anda Ven y Muévete, ki sicer ni izstopal sam po sebi, pozornost pa je pritegnila naslovna pesem, ki je spominjala na hit All Night Long, Lionela Richieja.
Pravi mednarodni preboj pa je predstavljal album Songo iz leta 1988, ki je nosil njihov največji hit tistega desetletja Por Encima del Nivel, znan tudi kot Sandunguera. Tuji glasbeni managerji so v skupini hitro zavohali priložnost za dober zaslužek. Los Van Van so bili povsem zadovoljni z nekaj desetaki, saj na Kubi niso zaslužili ničesar.
V 1990ih je njihova glasba začela absorbirati vedno več timba vplivov in vključevati tudi Santerio. Juan Formell se je v zelo trudil uveljaviti izraz timba, da bi se kubanska plesna glasba razlikovala od ameriške salse. A tudi Juanu v življenju ni uspelo vse, saj je bil leta 2000 Grammy za najboljši salsa album bil podeljen prav njim - za album Llegó Van Van'. Pa ne tisti »Latin Grammy«, pač pa čisto pravi Grammy.
Kljub temu, da se je timba vedno opirala bolj na jazzovsko instrumentalno zasedbo, pa so rdeča nit celotne kariere Los Van Van ostali charanga inštrumenti. Violine in flavte so tisto, kar danes tvori njihov razpoznavni zvok. Skupina naj bi v kubansko glasbo usidrala vzklik Ahinama, a bi težko rekli, da so po njem prepoznavni, saj ga danes pogosto uporabljajo tudi drugi. 
V Los Van Van so se kalili številni pevci in drugi glasbeniki, npr. Pedro Calvo, Mandy Cantero, Mayito Rivera, Angel Bonne, Roberton, Yeni Valdes, Pavel Molina, in pa tudi pogosto omenjeni izumitelj timbe Jose Luis Cortes 'El Tosco'. Vodenje skupine je po smrti Juana Formella leta 2014 prevzel njegov sin, bobnar Samuel Formell, ki se je skupini pridružil leta 1993. Yeni Valdes je 2017 zamenjala Juanova hči Vanessa Formell.
In tako Los Van Van postajajo prava družinska dinastična kooperativa.
Naslednje leto praznujejo svojo 50. obletnico. Na koncertu lahko pričakujemo pesmi z njihovega letošnjega albuma Legado, prav tako pa tudi zimzelene, ki jih imate sigurno v ušesu vsaj nekaj iz naših rednih tedenskih zabav.
0 Comments

Como no!

29/8/2018

1 Comment

 
Recenzija: Yasser Ramos y El Tumbao Mayombe - La Resistencia

Avtor: Jan Bervar
Predviden čas branja: 5 minut

Tipičen timba album vsebuje uspešnico ali dve, ostale pesmi pa počasi zapadejo v pozabo, saj jih DJ-i na zabavah ne vrtijo, sodobne kubanske glasbe pa itak – tudi  zaradi ameriškega embarga - ne slišimo na mainstream medijih. Kaj torej reči na La Resistencio (»upor«), album 14 (!) pesmi, na katerem je težko najti B-kategornice? Kaj poreči na dejstvo, da je bil album pred izidom na drugem mestu ameriške - da, AMERIŠKE - iTunes pre-order latino lestvice, kar je bilo za timbo dosedaj nepojmljivo?
Picture
​Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi.
Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.
Leto 2018 je bilo za Yasserja prelomno. V njegovo življenje je vstopil Ian Ignacio Herrera López ("Nachito Jr."), mlad kubanski pianist in aranžer, ter postal glasbeni direktor orkestra. Zaradi strelske tragedije v Las Vegasu se je Yasser odrekel svojemu vzdevku, ter orkester iz 9MM preimenoval v Tumbao Mayombe, ki odraža njegove kulturne – Palo – korenine. Med DJ-e so začele prihajati nove skladbe, ki so bile sveže, avtorske, ravno prav pop, predvsem pa hudo plesno vroče. Svoje odraščanje pa je Yasser  okronal 16. avgusta z izdajo La Resistencie, enega najpomembnejših timba albumov letos.
La Resistencia se odpre s starim trikom kubanskih timberov, inštrumentalom Intro, ki poslušalca pripravi na kasnejši glasbeni napad. Nadaljuje (žal) z medlim Mi Tumbao No Cambia, kjer skozi pesem pojasnjuje, da se ime benda lahko spremeni, njegov tumbao (način, karakter) pa ne. Za tem se ofenziva začne: A Tu Manera No, La Resistencia, La Mision, Laborando, Mi Destino, Baja Tu Velocidad je rafal plesnih uspešnic, ki kljub srednjemu tempu z nevidno roko premaknejo ljudi na plesišča. 
​Kaj je skrivnost Yasserjeve nove formule? Napredoval je v ključnih točkah: refreni (coros) so poppy in zapomnljivi, vesele durovske melodije pihal (metales)  na povsem novem kakovostnem nivoju, zvok albuma izjemno čist in prodoren, bend kot celota pa v vsakem komadu prepoznaven. Eva je celo rekla, da se ji cel album zdi kot ena sama pesem, kar v moji interpretaciji pomeni, da si je Yasser res našel svoj avtorski izraz - to, čemur kubanci rečejo sello ("pečat") skupine. 
​La Resistencia se ne trudi biti inovativna, kot je to cilj albumov Havane d'Primere, saj ima samo en cilj: pognati plesalce iz stolov na plesišče. S tem Yasser ubira pot skupine Salsa Mayor, paralele s katero lahko na albumu potegnemo marsikje - od tega, da je Yasserjev šef pihal trobentač Raydel Garcia (ex-Salsa Mayor), da je Yaser pri Salsa Mayor več let pel, da je glasbeni gost v pesmi Laborando nihče drug kot ključni pevec Salse Mayor Yordys Larrazabal. Zato v vseh pesmih slišimo ritmičen, močno v ospredje potisnjen klavir , občasen vzklik »muuuusica!«, ter nalezljive break-e (bloques), ki se nam včasih zdijo kot deja-vu. 
​Album zaključi ena redkih hitrih pesmi, uspešnica Songo Cerra'o, kjer se Yasser z mešanico zvrsti Rumbe in Songa pokloni svojim predhodnikom in sodobnikom. Yasser je rekel, da nastopa novo obdobje timbe, kjer glasbene skupine med seboj sodelujejo, namesto, da bi tekmovale, kot so v zlatih časih Charange Habanere ter Paulita FG. Zato tudi vidimo na kupe gostovanj in izmenjav med skupinami, ki pa po drugi strani redčijo značilnosti posamezne skupine. In prav zato je La Resistencia tudi tako pomembna – ker je nepretenciozno iskrena, vesela, preprosta, avtorska, ter cilja namesto v srce v noge plesalca. Yasser lahko na to v vsakem komadu doda samo še svoj značilni - Como no! (»Seveda!«).

Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo!
https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744

Yasser na FB in Youtube:
https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/
https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw
1 Comment

Timba skupine: Mayimbe

28/6/2018

1 Comment

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Na turneji po Evropi se te dni mudi skupina Mayimbe, ki bo 29. junija igrala tudi na brezplačnem koncertu na rovinjskem glavnem trgu! Pa poglejmo, kdo so Mayimbe...

Na vrhuncu popularnosti timbe leta 1996 je Robert Armas v Havani ustanovil skupino Conquistadores de la Salsa. Na prvi turneji po Peruju so se odločili tam tudi ostati. Postali so prva mednarodno uspešna kubanska skupina v Peruju, timba pa je tam postajala vse popularnejša glasbena zvrst. In kdo bi si mislil, da bo kmalu postal glavni center timbe izven Kube prav Peru. Scena se je še dodatno okrepila, ko je njihov klaviaturist Barbaro Fines leta 2011 ustanovil lastno skupino Mayimbe. 
Picture
Izvor imena Mayimbe gre iskati pri afriških prednikih kubancev. Našli boste več interpretacij, verjetno pa je najpravilnejša kar najpreprostejša, in na Kubi označuje tistega, ki je glavni, torej šef.

Biografija

Barbaro Fines Forte se je rodil leta 1982 v Havani. Klavirja se je začel učiti pri 5 letih. V glasbeno elito je bil vpleten že kot otrok. Njegov stric Orlando Canto je bil flavtist v ustanovni zasebi Los Van Van, Manolito Simonet je boter enega njegovih bratrancev, njegov sosed pa je bil Cesar Pedroso (Pupy). Pupy je malega Barbarita pogosto vzel s seboj na vaje svoje takratne skupine Los Van Van.

Pri 15 letih se je Barbaro Fines pridružil takratni skupini Maykel Blanco y La Suprema Ley. Kasneje je sodeloval s skupinami Charanga Forever, Bakuleye, Issac Delgado, Paulo FG, La Caro Band in drugimi. Leta 2002 se pridružil perujski skupini Conquistadores de la Salsa, in začel živeti na relaciji Havana-Lima. Leta 2010 se je stalno nastanil v Limi. Sprva je živel v migrantskem centru, kjer je v obžalovanju dežele, ki jo je zapustil, pisal pesmi za svoj album. Rekrutiral je nekaj v Limi živečih kubancev, npr. bivšega pevca Bamboleo in sina enega tolkalistov Los Van Van, ostali člani pa so bili Perujčani. 29. maja 2010 je ustanovil skupino Mayimbe, s katero je svojemu prejšnjemu bendu v hipu z glave strgal krono prve perujske timba skupine.

Ob nastanku Mayimbe se je pojavilo več skupin z enakim imenom, kar je Barbaru povzročilo precej preglavic. Ko je član nekih drugih Mayimbe zašel v resne težave z zakonom, je Barbaro moral prepričevati medije, da ta človek nima veze z njegovo skupino. Danes imamo še vedno vsaj dve timba skupini s tem imenom, pa tudi eno hip hop, in eno metal skupino. Če naletite na ime Orquesta Mayimbe in slišite timbo, ni nujno, da gre za skupino Barbaro Fines y Su Mayimbe.
Glasba

Prvi album Mayimbe z leta 2011 nosi naslov De La Habana a Perú ["Iz Havane v Peru"] in je postal klasika. Istoimenski hit je zaokrožil svet in osvojil srca tako kubanskih kot tudi linijskih plesalcev. Drugi album vsebuje našopano El Uno Ahora ["Zdaj smo prvi"], brez katere še vedno težko mine dober timba žur. S tretjega albuma pesem Yo Se ["Vem"] ponuja lep uvod v začetek vrhuncev zabav, medtem ko nas Vuelvete Loca ["Znori se"] zadane in umiri po zaporedju hitrejših pesmi. Mayimbe napovedujejo že četrti album z delovnim naslovom La Frontera ["Meja"]. Zanimivo je, da so Mayimbe zasloveli s pesmimi, za katere niso posneli videospotov.

Mayimbe med najboljšimi timba skupinami slovjio kot malce neprilagojeni. Na Kubi ostajajo precej neznani, niti tam ne nastopajo, niti ne sodelujejo z kubanskimi skupinami. Tudi iz besedila pesmi El Uno Ahora gre domnevati rahlo neprijateljsko, tekmovalno naravnanost, medtem ko so kubanske timba skupine praviloma zelo sodelovalne. Glasbena značilnost, ki razločuje Mayimbe od kubanskih skupin je melanholija, nekakšna grenka sladkoba. Bistveno več je molovskih harmonij. Druga značilnost je, da so vokali povsem povprečni. Mayimbe so zamenjali že precej vokalistov, ker pa nihče
ni imel ravno edinstvenega glasu, to niti ni tako opazno.

V kratkem času obstoja je iz članov Mayimbe izšlo precej drugih timba skupin. Alain Almeida je ustanovil skupino La Constelacion, nadomestil ga je Damian Janes (El Gallego), ki je kasneje v ZDA pel s skupino Demanana, nato pa tudi s kubansko-perujskimi Combinacion de la Habana. Leo Herrera je ustanovil skupino Bun Bun Mezclao, prvi vokalist Angelito Ramirez pa je poimenoval svojo skupino Tren Bala kar po pesmi Mayimbe.

Se vidimo 29.6.2018 na koncertu Mayimbe na rovinjskem glavnem trgu <3
1 Comment

Prvi vtisi: El Niño y La Verdad - De Vuelta Al Barrio

7/5/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut
El Niño y La Verdad predstavljajo pretkano mešanico preteklosti s komponentami sedanjosti. Ne le Emilijeva tržna podoba – rockabilly pričeska in bleščeči starodobniki – ampak tudi glasba, ki jo raje kot z besedo timba opisuje kot son, prilagojen okusu sodobnega poslušalca. Prvi album Llegó La Verdad je nastal kot stranski projekt, ki je prerasel svoje meje. Drugi Más Duro je bil resnično ambiciozen podvig. Odlikovale so ga razgibane melodije in bogate harmonije. Zvenel je kot album najboljših pesmi Franka Sinatre s timba aranžmaji. Preseči popolnost ali jo doseči ponovno pa je razumljivo za skupino bil velik izziv.
Picture
Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.

Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo.

Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati.

Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo.

Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti.

Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega.

Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira.

​Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu.

De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.
0 Comments

Timba skupine: El Niño y La Verdad

25/4/2018

1 Comment

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Drugi v Havani, El Niño y La Verdad v kratkem izdajajo svoj tretji album De Vuelta Al Barrio. Takoj za tem jih bo moč videti v živo v naši bližini - 17. maja v Trevisu in na 18. maja na Dunaju. Odličen čas za predstavitev Dečka in njegove Resnice!

Picture
El Niño y La Verdad so se že s prvencem povzpeli na sam vrh kubanske glasbe in se postavili ob bok že dodobra uveljavljenim Havana D'Primera. Sami pravijo, da jih zanimajo starejši kubanski žanri, ki pa jih izvajajo na sodoben način. S svojim navihanim nasmeškom in edinstvenim glasom je najbolj prepoznaven član skupine pevec Emilio Frias 'El Niño'.​

Čudežni deček in njegova resnica

Emilio Frias je rojen 5. avgusta 1988 v Havani, kjer je odraščal v občini Mariano, v soseski Los Pocitos. Oče je bil ljubitelj glasbe in profesionalni plesalec v skupini Guaracheros de Regla. Svojo strast do glasbe je želel prenesti tudi na Emilia, zato mu je v petem razredu osnovne šole podaril kitaro. Emilio je pretežno samouk. Občasno je obiskoval legendarno profesorico kitare Claro Nicola, njegove vokalne sposobnosti pa so čisti talent. Prvo skupino je ustanovil pri 14 letih. Navduševali so se nad reggaetonom, čeprav se danes otepa te oznake, češ, da so v glasbo mešali tudi druge žanre. Na njegovo srečo tega ne moremo preveriti, saj niso ustvarili posnetkov.

Od dečka do zvezde

Emilio je bil v najstniških letih član lokalnega umetniškega gibanja, in je občasno nastopal s kitaro. Opazil ga je Pascualito Pabrejas, in ga 17. aprila 2007 povabil v svojo skupino Tumbao Habana. Emiliev glas je prvič zablestel v njihovi pesmi El Padrino (Boter), ki je tudi ena njegovih prvih avtorskih. Nekega dne jo je na radiu slišal Elito Reve, in se tako navdušil, da ga je povabil v bend Elito Reve y Su Charangon. Po glasu sodeč je bil prepričan, da je črnec, a ga njegova bela koža ni razočarala. Emilio je tako pri 21 letih postal glavni vokalist enega najstarejših kubananskih bendov. Elito Reve mu zaradi mladosti nadel vzdevek 'El Niño (de Charangon)'. Leta 2010 je bil avtor in glavni vokalist štirih pesmi na albumu De Que Estamos Hablando.
To so zimzelena Agua pa Yemaya, in druge Nina Relajate, Matanzas Tiene La Llave in La Nueva Explosion. Bil je tudi avtor nekaterih pesmi na La Aplandora De Cuba, a jih na albumu ni pel, ker je le ta izšel nekaj mesecev po njegovem odhodu iz Charangona. To so Nombrecito, Jala Jala in El Negocio personal.

Istočasno se je Charangonu pridružil pianist Pachy Jr (Wilfredo Naranjo), sin istoimenskega vodje legendarnih Original de Manzanillo. Kot mnogi njuni predhodniki sta ugotavljala, da ju utečen changui zvok rahlo omejejuje pri umetniškem izražanju. Zato sta začela snemati lastne pesmi, a nista zares razmišljala o tako drzni potezi, kot je odhod iz legendarnega benda. Ko sta se marca 2013 odločila zapustiti Charangon, so jima nekateri očitali arogantnost.

28. junija 2013 sta ustanovila skupino El Niño y La Verdad (Deček in njegova resnica). Ime skupine odraža njihovo poslanstvo ustvarjati pravo, resnično, pristno kubansko glasbo (La Verdad), in jo prilagoditi sodobnemu okusu. Da bi glasba odražala Emilia, sta v bend vzela tudi kitarista. To je Dayron Ortega, ki je prej igral pri Pancho Amatom. Sveta trojica Pachy/Dayron/Emilio je sedaj gonilna sila skupine La Verdad.

Glasba

​
El Niño y La Verdad so si že s prvencem Llego La Verdad (Prišla je resnica) leta 2015 prislužili nagrado Cubadisco za najboljši debitantski plesni album. Na njem gre izpostaviti romantično Dime Cuanto, in manifestno La Verdad.  Vsa slava, ki so jo pobrali s prvim albumom, jim je omogočila na drugem albumu Mas Duro sodelovanje z legendami. Dominikanski salsero José Alberto 'El Canario' poje v Salsa o son, Issac Delgado, Alexander Abreu in Mandy Cantero pojejo v rumbastični 'El secreto', v religiozni 'Con Orula' pa sodeluje Osaín del Monte. 
Na plesišču se je dobro prijela tudi 'La Palangana', ki vsebuje surprise swing vložek pesmi The Bare Necessities z risanke Knjiga o džungi. 
​Izpostaviti gre še romantični La Silueta in Amor Pa Ti s pridihom mediterana, trohitrostna 'Llévame Papá' obravnava medrazredne in medgeneracijske razlike, Vuelve a la Habana pa zbuja našo nostalgijo po vračanju v Havano. No, zdaj pa smo izpostavili že skoraj vse. Z drugim albumom Mas Duro so resnično še presegli prvega, saj ne vsebuje niti ene šibke pesmi.

Že v Charangonu je slišati prepoznavni vzklik Emilia »Alaroye y Bien!«, ki še vedno krasi njegove pesmi. El Niño se najbolj poistoveti z orišo Eleggua, kot njegov oče pa je tudi zvesti član kubanske skrivne bratovščine Abakua.

Letos smo El Niña poslušali v živo v Havani, kjer je Jan-u, ki ga je snemal, poslal tudi poljubček :)

Zdaj pa s gremo v lov za njihovim novim albumom, da ga prvi preposlušamo in vam ga predstavimo!
1 Comment

Prvi vtisi: Alexander Abreu y Havana D'Primera - Cantor Del Pueblo

16/4/2018

2 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut
​Ljubitelji skupine Havana D'Primera vsak album nestrpno čakamo v povprečju tri leta. Nevarnost, da bi visoka pričakovanja ustvarila nezadovoljstvo, je velika. Četudi vam prvi posluh ustvari nezadovoljstvo, vas lahko potolažim. To pač ni glasba na prvo žogo. Ko ta prvi iz Havane izdajo nov album, lahko traja še leta, preden se povsem usede. A dlje časa kot potrebuje glasba, da pride v uho, dlje časa bo v ušesu tudi ostala. Dobra glasba je kot dobro vino – okus zanjo je potrebno razviti, z leti postaja vse boljša, lažje pa jo začnemo ceniti po tem, ko nam jo z opisom približa izkušeni okuševalec.
Picture
Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!
2 Comments

Zgodba o Timbi (4.del)

6/2/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je četrti del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.
V predhodnih člankih smo predstavili timbo kot zvok kubanske gospodarske krize. Opisali smo njen nastanek, vzpon in padec popularnosti. A timba se danes vrača. Leta 2008 je z namenom, da bi timbi povrnil čast in slavo, Alexander Abreu ustanovil skupino Havana D'Primera. To mu je deloma tudi uspelo.
​A sodobna timba ne cveti več na tegobah krize, saj je Kuba danes na poti prosperitete. Vodje novih skupin niso več glavni zaslužkarji. Niso več tisti, ki so najbolj škandalozno oblečeni in niso več tisti, ki brezkompromisno častijo vrednote kapitalizma. Krono glavnih provokatorjev so timba skupinam z glave strgali hip hop in reggaeton izvajalci. Timba je v tem času dozorela in danes kot konkurenčno prednost izpostavila izključno glasbo. Zdi se, da je sodobna timba rahlo bolj melodična kot nekoč, v vedno večji meri integrira druge glasbene žanre, pogosteje vključuje kubansko folklorno glasbo, oživlja pozabljene kubanske zvrsti kot je pilón, vključuje reggaeton, občasno pa posrka vase tudi druge karibske žanre izza meja Kube. Sodobna timba je bistveno kvalitetnejše posneta. Kuba je v novem tisočletju vložila veliko sredstev v razvoj snemalnih studijev z najsodobnejšo opremo, hkrati pa se je snemalna oprema pocenila in nekateri glasbeniki so si vrhunske snemalne studije postavili kar doma.
Timba skupine se še vedno ne množijo kot gobe po dežju, vsake toliko časa pa nastane skupina, ki ponuja presežek. Nove zvezde, ki so se že s prvenci povzpele med glasbeno elito, so poleg Havana D'Primera tudi El Niño y la Verdad in El Noro y 1era Clase. Na vrhu delajo družbo skupinam kot so Maykel Blanco y Su Salsa Mayor, Manolito Simonet y Su Trabuco, in Pupy y Los Que Son Son. Timba počasi prodira tudi v svetu.

​Največ timba skupin izven Kube se nahaja v Peruju, najbolj popularna od teh je v zadnjem času Barbaro Fines y Su Mayimbe. Celo v ZDA deluje nekaj skupin, največ pozornosti v zadnjem času pritegnejo Timbalive. Tudi v Evropi imamo nekaj skupin, nesporni kralji evropske timbe so švedski Calle Real.

Ponovni vzpon timbe se verjetno ne bi zgodil brez rasti popularnosti kubanskih plesov v svetu. In zdi se, da je še vedno ples tisti, skozi katerega se večina nekubancev spozna in se zaljubi v to glasbo.

Timba se v svetu širi skoraj izključno skozi ples, saj jo glasbeni mediji zaradi nepoznavanja večinoma prezirajo. Ko omenjajo kubansko glasbo, se še vedno prepogosto spotikajo ob projekte, ki oživljajo ozek repertoar zimzelenih klasik izpred revolucije. Morda prezrtost timbe priča tudi o stopnji vpliva, ki ga ima nad svetovno glasbeno industrijo ZDA. Koncert manj znane rock zasedbe še vedno pritegne več medijske pozornosti kot timba koncert, ki pritegne bistveno večje občinstvo plesalcev.

Hitrejši razcvet timbe v svetu po eni strani preprečuje nepoznavanje, po drugi strani pa stopnja glasbene uigranosti, ki jo potrebujejo instrumentalisti za izvajanje te zvrsti. Timba je sofisticirana glasba, ki zahteva šolane glasbenike in popolno predanost tej glasbi, in take glasbenike je izven Kube izredno težko najti.
​Na Kubi je sodobna timba primorana konkurirati uvoženi glasbeni zvrsti, ki jo lahko ustvarja vsakdo s povprečnim posluhom in računalnikom, je bistveno enostavnejša, in bližje sodobnemu mladostniku na Kubi. Reggaeton se po eni strani precej razlikuje od timbe, a po drugi strani uporablja zelo podoben provokativni pristop kot timba v 90-ih. Škandalozna besedila, nezaslišana moda, čaščenje materializma, seksa, spogledovanje s prostitucijo, itd. Konkurirati izključno z glasbo pa tudi na Kubi ni lahko. A timba ponovno pridobiva prostor v kubanskih medijih, in posledično postaja tudi na Kubi vse popularnejša.
0 Comments

Zgodba o Timbi (3.del)

24/1/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva.

Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa  obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici).

Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje.

Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.
Tudi izražanje je postalo svobodnejše. V krizi se ljudje začnejo zatekati tudi k religiji, in santeria je postala prava modna muha. Prvič po revoluciji so si izvajalci dovolili v besedilih izražati verska čustva. Adalberto Alvarez je napisal svoj poklon vsem orišam ¿Y que tú quieres que te den? (Kaj želiš da ti dajo?).
Sledili so tudi drugi. Stalna praksa je postalo tudi vključevanje kubanske rumbe v popularno glasbo, eden prvih primerov je NG La Banda s pesmijo Los Sitios Entero (Cela soseska Los Sitios). Ista skupina je s pesmijo La Bruja (Čarovnica) povzročila pravi škandal, ko je prvič javno spregovorila o tabu temi - vnovičnem pojavu prostitucije.
Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.
Leta 1997 je timbamanija dosegla vrhunec, in tudi velike svetovne založbe so začele kazati interes. Kralji provokacije in vulgarnosti so takrat že postali Charanga Habanera. Zveza komunistične mladine jih je povabila na proslavo Svetovnega dneva mladih, nastop pa je povzročil nacionalni škandal, saj je bil v popolnem nasprotju z duhom komunizma. Charanga Habanera so na odru pristali s helikopterjem. Pevec Michel Maza (v priloženem videu na 39. minuti) je v artističnem afektu izvedel kup seksualnih manevrov, slekel majico, namigoval, da si bo slekel hlače in spodbujal občinstvo, da podre varnostno pregrado, na koncu pa sam skočil čez.
Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.
Piko na i je dodal Manolín 'El Médico de la Salsa', ki je v času največje represije izdal zgoraj že omenjeni pesmi, nato pa uresničil grožnje, in migriral v ZDA, kjer je nehote pokopal svojo kariero. V ZDA mu je kasneje sledil tudi Issac Delgado, ki je moral svojo glasbo bistveno prilagoditi poslušalcem ameriške salse.
V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.

A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son.

Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku.
0 Comments

Zgodba o Timbi (2.del)

8/1/2018

0 Comments

 
Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je drugi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjem prispevku smo opisali kvalitete, ki odlikujejo timbo kot glasbeno zvrst. Tokrat opisujemo prednike timbe - skupine, ki so s svojimi inovacijami prispevale k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe, in družbene razmere, ki so vplivale na njen razvoj.

Revolucija in spremembe

Januarja 1959 Fidel Castro vkoraka v Havano. Sledi nacionalizacija, spor z ZDA, turisti pa se zaradi negotove situacije začnejo Kubi na veliko izogibati. Industrija plesa in glasbe doživi korenite spremembe. Leta 1962 odpre svoja vrata ENA (Escuelas Nacionales de Arte), ki omogoči glasbeno izobrazbo številnim Kubancem, ki prej niso imeli dostopa do kakršnekoli izobrazbe. Istega leta nastane Conjunto Folklórico Nacional, plesna skupina, ki še danes oživlja kubansko folkloro.

A večina post-revolucionarnih sprememb ni bilo tako pozitivnih. Glasbene založbe so podržavili v monopolno založbo EGREM (Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales), plesni klubi so zapirali svoja vrata, glasbeniki pa so postali državni uslužbenci z redno plačo, neodvisno od tantiem in prodaje vstopnic. Uspešni glasbeniki so začeli zapuščati državo, in nastajati sta začeli dve kubanski glasbi - ena v ZDA (ki je v zahodnem mainstreamu postala znana kot "salsa") in druga na Kubi.

Glasbena kriza in zametki novega ognja

V 60-ih in 70-ih letih je posledično plesna glasba na Kubi doživljala pravo krizo. Po revoluciji je cvetela predvsem nueva trova, se pravi glasba domoljubnih kantavtorjev na brenkalih, ki so častili revolucijo. Pello El Afrokan je leta 1963 izumil nov plesni ritem mozambique, ki pa je ostal povsem lokalen in nepomemben v primerjavi s predrevolucionarnimi žanri svetovnih razsežnosti kot so mambo, cha cha, son, itd. 
Plesno glasbo so sicer zastopale nekatere charanga zasedbe, katerih prepoznavni zvok tvorijo godala in pihala. To so na primer Orquesta Aragón, Ritmo Oriental, Original de Manzanillo, Maravilla de Florida, itd. Vsaka po svoje so iskale načine modernizacije, da bi dosegle srca poslušalcev.
​

A Kubanci so se raje zatekali k zahodni glasbi. Beach Boys in Beatles so bili tako popularni, da je Kuba v začetku 70-ih celo prepovedala njihovo predvajanje. Kubanci so začeli ustvarjati svojo glasbo pod njihovim vplivom. Zveneli so dovolj zahodno, da so ugajali poslušalstvu, a hkrati dovolj kubansko, da so bili sprejemljivi oblastem. V ta opis sta najbolje sodili zasedbi Orquesta Revé  in Los Van Van.

Posnetki obojih iz tistega časa včasih zvenijo bližje Beatlom kot sonu. Juan Formell, vodja Los Van Van, je priznal, da mu takrat ni bilo mar za kubansko glasbo, in da je bil njegov cilj ustvarjati rock'n'roll. Los Van Van so svojemu ritmu nadeli ime songo. Kubanska glasba je prvič vključevala bas kitaro, električne klaviature, in rock bobne.

Ritmo Oriental so namesto bas bobna z nožnim pedalom raje tolkli po kravjem zvoncu, in uporabljali povsem samosvojo razporeditev bobnov in timbalesov.

Za velike inovatorje veljajo tudi Irakere, ki so v svojo psihedelično funk-jazz fuzijo prvi vključevali batá bobne in ritme afriških prednikov. Kubanske skupine so kar tekmovale med seboj v inoviranju novih ritmov in zvrsti.

Kubanska glasba v ZDA je ostala bolj zvesta svojim koreninam. V 70-ih letih je pod vplivom migracij Kubancev v New Yorku nastala salsa. Ko so leta 1979 v ZDA delujoči salsa izvajalci (npr. Héctor Lavoe, Fania All Stars, itd.) prvič nastopili v Havani, se je občinstvo odzvalo zdolgočaseno, mediji pa so jih spljuvali kot kapitalistični ponaredek kubanske glasbe. Leta 1983 pa je v Havani odličen sprejem doživel venezuelski Oscar D'León, in sprožil krajše obdobje salsa buma na Kubi. Večina elementov salse je sicer že obstajala že v kubanskem sonu, zato je težko govoriti o izrazitem glasbenem vplivu salse na timbo.

​Je pa salsa bum na Kubi spodbudil vnovično zanimanje kubancev za tradicionalno kubansko glasbo. V 80-ih je nastala skupina Adalberto Álvarez y Su Son, ki je takrat svoj son približala salsi. Los Van Van so, da bi ohranili popularnost, po zgledu salse začeli vključevati pozavne, a so ohranili rock inštrumente in harmonije. Poudarili so clave, a namesto son clave začeli vključevati rumba clave vzorec. Orquesta Revé so naredili podobno, le da so se vračali dlje v preteklost, k predniku sona po imenu changüí. Obdobje salsa buma na Kubi pa so kmalu zasenčile domače skupine, z glasbo, ki je bila bližje kubanskemu okusu.

Čeprav te skupine niso odkrile timbe, so s svojimi inovacijami dale svoj prispevek k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe. Postale so kalilnice talentov, ki so v začetku 90-ih razvijali timbo. V naslednjem prispevku bomo pojasnili, kako se je ta razvila iz zgoraj omenjenih inovacij. Prestavili se bomo v obdobje od leta 1989, v čas njenega nastanka, njenega vzpona in drastičnega padca njene popularnosti na prelomu tisočletja.
0 Comments
<<Previous
    TREMENDA  MUELA
    Za vse, ki bi kubanske plese, glasbo in kulturo radi razumeli res intimno.

    Arhivi

    January 2020
    December 2019
    June 2019
    October 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    April 2018
    February 2018
    January 2018
    December 2017
    November 2017
    October 2017
    September 2017

    Kategorije

    All
    Casino
    Glasba
    Recenzije
    Reggaeton
    Salsa
    Skupine
    Timba
    Zgodovina

    RSS Feed


© 2022 // Cubana Ljubljana // Z uporabo spletne strani se strinjate, da za potrebe navigacije in analitike uporabljamo piškotke
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt