Začetki: Eddy-K

​Začetki Los 4 segajo v leto 1997, ko se kubanska poba Eddy (Eduardo Mora Hernández) ter Kleidis "K" Leyden odločita narediti svoj reggaeton bend Eddy-K. Na Kubi takrat kot glasbena zvrst še vedno kraljuje plesna timba, reggaeton pa je lokalno še popolnoma v underground povojih, zaznala ga še ni niti vladajoča klika, da bi ga kasneje lahko prepovedala zaradi opolzkih besedil. Čez eno leto se jima pridruži še Jorgito (Jorge Francisco Hernández Carvajal), znan tudi po vzdevku Jorge Jr, ki je današnji motor Los 4, najpomembnejša oseba v tem članku ter seveda na prihajajočem koncertu.

S “K”jem so se hitro skregali, zato se bendu pridružita še Damian Aguirre Perez ter "DJ Tony" (José Antonio Suárez Torres), s čimer skupina dobi prepoznavno obliko “štirice”, ki jim oboževalci nadenejo neuradno ime “divjaki” (Los Salvajes).
​

Prva albuma, prve turneje, ter prvi razpad

V naslednjih letih fantje, ki še vedno nastopajo pod uradnim imenom Eddy-K, ustvarjajo glasbo, gradijo bazo oboževalcev, ter pet let dela okronajo leta 2004 z izdajo prvenca Aquí están los cuatro (“tu so štirje”), od koder prihaja tudi naslovna pesem, ki je povsem duro reggaetonska.

​Rojeni so Los 4

Jorgito in Damian se ne predata – ostajata v Havani in od leta 2008 nadaljujeta z glasbenim razvojem pod novim hibridnim imenom Los 4 (Los Salvajes). V skupino nanovačita še danes uspešnega reggaetonera El Principa, ter, nenavadno za reggaeton, pianista Franka Palaciosa, kar že nakazuje, da bo iz njihovega reggaetona nastalo nekaj večjega.

​In res, Los 4 najdejo novo glasbeno formulo – iz energične plesne timbe poberejo klavir in trobila, iz kubanske rumbe ritmično hrbtenico “rumba clave”, iz reggaetona pa preprostost, energijo, ritmične vokale, ter – na žalost – precej trivialna besedila. Rojen je timbaton, križanec med timbo in reggaetonom, ki ga z izjemno unikatnim zvokom ljudstvu predajajo Los 4 – znanilci nove dobe plesne glasbe.

Los 4 o razvoju pravijo: “Jorgito najprej ni bil navdušen nad klavirjem, saj je reggaeton glasba, ki jo dela samo DJ. Pa smo ga prepričali, ko je slišal, kako bogatejša je lahko glasba!”

Ker se v teh letih prebuja tudi novi val virtuozne in cerebralne timbe (preko Havane d’Primere), o sebi takrat Los 4 brez dlake na jeziku pravijo: "Hočemo prikazati tisto preprosto esenco kubanske glasbe, ki je od 1990-ih izgubljena, iz časov, ko glasba ni bila tako komplicirana.”

Podpre jih celo kubanski državni aparat, saj njihovi teksti ne gredo do nesprejemljive vulgarnosti, hkrati pa so še vedno dovolj podobni timbi, da jih predvajajo na kubanskih državnih radijih ter televiziji. Kubanska mladina ponori, Los 4 pa leta 2010 izdajo svoj “novi” prvenec Escucha lo que traje (“poslušaj, kar prinašam!”), nabit s hiti, kot so Ahora Como Te Mantienes, Fresa y Chocolate, Si Se Va a Formar Que Se Forme, ter El Oro Es Mío.
​

Do vrhunca timbatona in naprej

Od leta 2010 do 2016 so Los 4 rastli glasbeno in popularno. Leta 2011 izdajo povprečna albuma Los Arca in Felicitame, leta 2013 album pa El Maltrato ("zloraba"), kjer izpilijo timbaton zvok do potankosti.

Skupini se v tem času pridruži še njihov secret ingredient Angel Batule (zato v pesmih pogosto slišimo vzklike "Batule DJ!"), ki prevzame vlogo producenta in aranžerja in s svojim računalnikom prevzame glavne škarje in platno za izdelavo hitov. 
​

Svoje prvržence, sploh pa plesalce, dokončno sezujejo z izbruhom produktivnosti leta 2016, ko izdajo kar dva albuma. Že na prvem albumu Mas Fuerte Que Ayer ("močnejši kot včeraj") dajejo slutiti, da prihaja njihov čas, s pesmijo Contestame ("odgovori mi").

​​22. junija jih bomo videli v Lignanu, pod vodstvom rap-ajočega Jorgeja Jr. in romantičnega Norlana kmalu po izdaji zadnjega albuma Con La Izquierda, ki ne dosega poppy privlačnosti-na-prvo-žogo albuma Asi Somos, vendar nadaljuje njegovo tradicijo, še eno energično prestavo višje.

Los 4 so hecen bend iz večih zornih kotov: od tega, da skozi mesece in leta precej močno nihajo v stilu in kakovosti, kot da se ne bi mogli odločiti, ali naj spremenijo smer v osladen romantičen pop, ali nazaj v reggaeton, potem pa spet presenetijo z timbaton mojstrovino. Hecni so tudi zato, ker obstaja kup velikih hitov, ki jih niso izdali na nobenem od svojih glavnih albumov (Alejate De Mi, Ese Hombre, Tu de Que Vas…). In hecni so zato, ker so tako kubanski: imajo najslabši logo na svetu, teksti so na nivoju osnovnošolske poezije, hkrati pa je njihova glasba daleč od trivialne... ter so hkrati tisti joker, ki ga DJ-i uporabijo, kadar je treba hitro napolniti plesišče.
​
Tako so Los 4 danes postali tisto, kar je hotela v zadnjih 15 letih postati Charanga Habanera. In temu je treba nazdraviti! ​

​Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi.

Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.

Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo!
https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744

Yasser na FB in Youtube:
https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/
https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw

Izvor imena Mayimbe gre iskati pri afriških prednikih kubancev. Našli boste več interpretacij, verjetno pa je najpravilnejša kar najpreprostejša, in na Kubi označuje tistega, ki je glavni, torej šef.

Biografija

Barbaro Fines Forte se je rodil leta 1982 v Havani. Klavirja se je začel učiti pri 5 letih. V glasbeno elito je bil vpleten že kot otrok. Njegov stric Orlando Canto je bil flavtist v ustanovni zasebi Los Van Van, Manolito Simonet je boter enega njegovih bratrancev, njegov sosed pa je bil Cesar Pedroso (Pupy). Pupy je malega Barbarita pogosto vzel s seboj na vaje svoje takratne skupine Los Van Van.

Pri 15 letih se je Barbaro Fines pridružil takratni skupini Maykel Blanco y La Suprema Ley. Kasneje je sodeloval s skupinami Charanga Forever, Bakuleye, Issac Delgado, Paulo FG, La Caro Band in drugimi. Leta 2002 se pridružil perujski skupini Conquistadores de la Salsa, in začel živeti na relaciji Havana-Lima. Leta 2010 se je stalno nastanil v Limi. Sprva je živel v migrantskem centru, kjer je v obžalovanju dežele, ki jo je zapustil, pisal pesmi za svoj album. Rekrutiral je nekaj v Limi živečih kubancev, npr. bivšega pevca Bamboleo in sina enega tolkalistov Los Van Van, ostali člani pa so bili Perujčani. 29. maja 2010 je ustanovil skupino Mayimbe, s katero je svojemu prejšnjemu bendu v hipu z glave strgal krono prve perujske timba skupine.

Ob nastanku Mayimbe se je pojavilo več skupin z enakim imenom, kar je Barbaru povzročilo precej preglavic. Ko je član nekih drugih Mayimbe zašel v resne težave z zakonom, je Barbaro moral prepričevati medije, da ta človek nima veze z njegovo skupino. Danes imamo še vedno vsaj dve timba skupini s tem imenom, pa tudi eno hip hop, in eno metal skupino. Če naletite na ime Orquesta Mayimbe in slišite timbo, ni nujno, da gre za skupino Barbaro Fines y Su Mayimbe.

Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.

Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo.

Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati.

Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo.

Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti.

Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega.

Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira.

​Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu.

De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.

El Niño y La Verdad so se že s prvencem povzpeli na sam vrh kubanske glasbe in se postavili ob bok že dodobra uveljavljenim Havana D'Primera. Sami pravijo, da jih zanimajo starejši kubanski žanri, ki pa jih izvajajo na sodoben način. S svojim navihanim nasmeškom in edinstvenim glasom je najbolj prepoznaven član skupine pevec Emilio Frias 'El Niño'.​

Čudežni deček in njegova resnica

Emilio Frias je rojen 5. avgusta 1988 v Havani, kjer je odraščal v občini Mariano, v soseski Los Pocitos. Oče je bil ljubitelj glasbe in profesionalni plesalec v skupini Guaracheros de Regla. Svojo strast do glasbe je želel prenesti tudi na Emilia, zato mu je v petem razredu osnovne šole podaril kitaro. Emilio je pretežno samouk. Občasno je obiskoval legendarno profesorico kitare Claro Nicola, njegove vokalne sposobnosti pa so čisti talent. Prvo skupino je ustanovil pri 14 letih. Navduševali so se nad reggaetonom, čeprav se danes otepa te oznake, češ, da so v glasbo mešali tudi druge žanre. Na njegovo srečo tega ne moremo preveriti, saj niso ustvarili posnetkov.

Od dečka do zvezde

Emilio je bil v najstniških letih član lokalnega umetniškega gibanja, in je občasno nastopal s kitaro. Opazil ga je Pascualito Pabrejas, in ga 17. aprila 2007 povabil v svojo skupino Tumbao Habana. Emiliev glas je prvič zablestel v njihovi pesmi El Padrino (Boter), ki je tudi ena njegovih prvih avtorskih. Nekega dne jo je na radiu slišal Elito Reve, in se tako navdušil, da ga je povabil v bend Elito Reve y Su Charangon. Po glasu sodeč je bil prepričan, da je črnec, a ga njegova bela koža ni razočarala. Emilio je tako pri 21 letih postal glavni vokalist enega najstarejših kubananskih bendov. Elito Reve mu zaradi mladosti nadel vzdevek 'El Niño (de Charangon)'. Leta 2010 je bil avtor in glavni vokalist štirih pesmi na albumu De Que Estamos Hablando.

Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!

​A sodobna timba ne cveti več na tegobah krize, saj je Kuba danes na poti prosperitete. Vodje novih skupin niso več glavni zaslužkarji. Niso več tisti, ki so najbolj škandalozno oblečeni in niso več tisti, ki brezkompromisno častijo vrednote kapitalizma. Krono glavnih provokatorjev so timba skupinam z glave strgali hip hop in reggaeton izvajalci. Timba je v tem času dozorela in danes kot konkurenčno prednost izpostavila izključno glasbo. Zdi se, da je sodobna timba rahlo bolj melodična kot nekoč, v vedno večji meri integrira druge glasbene žanre, pogosteje vključuje kubansko folklorno glasbo, oživlja pozabljene kubanske zvrsti kot je pilón, vključuje reggaeton, občasno pa posrka vase tudi druge karibske žanre izza meja Kube. Sodobna timba je bistveno kvalitetnejše posneta. Kuba je v novem tisočletju vložila veliko sredstev v razvoj snemalnih studijev z najsodobnejšo opremo, hkrati pa se je snemalna oprema pocenila in nekateri glasbeniki so si vrhunske snemalne studije postavili kar doma.

​Na Kubi je sodobna timba primorana konkurirati uvoženi glasbeni zvrsti, ki jo lahko ustvarja vsakdo s povprečnim posluhom in računalnikom, je bistveno enostavnejša, in bližje sodobnemu mladostniku na Kubi. Reggaeton se po eni strani precej razlikuje od timbe, a po drugi strani uporablja zelo podoben provokativni pristop kot timba v 90-ih. Škandalozna besedila, nezaslišana moda, čaščenje materializma, seksa, spogledovanje s prostitucijo, itd. Konkurirati izključno z glasbo pa tudi na Kubi ni lahko. A timba ponovno pridobiva prostor v kubanskih medijih, in posledično postaja tudi na Kubi vse popularnejša.

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva.

Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa  obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici).

Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje.

Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.

Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.

Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.

V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.

A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son.

Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku.

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je drugi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjem prispevku smo opisali kvalitete, ki odlikujejo timbo kot glasbeno zvrst. Tokrat opisujemo prednike timbe - skupine, ki so s svojimi inovacijami prispevale k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe, in družbene razmere, ki so vplivale na njen razvoj.

Revolucija in spremembe

Januarja 1959 Fidel Castro vkoraka v Havano. Sledi nacionalizacija, spor z ZDA, turisti pa se zaradi negotove situacije začnejo Kubi na veliko izogibati. Industrija plesa in glasbe doživi korenite spremembe. Leta 1962 odpre svoja vrata ENA (Escuelas Nacionales de Arte), ki omogoči glasbeno izobrazbo številnim Kubancem, ki prej niso imeli dostopa do kakršnekoli izobrazbe. Istega leta nastane Conjunto Folklórico Nacional, plesna skupina, ki še danes oživlja kubansko folkloro.

A večina post-revolucionarnih sprememb ni bilo tako pozitivnih. Glasbene založbe so podržavili v monopolno založbo EGREM (Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales), plesni klubi so zapirali svoja vrata, glasbeniki pa so postali državni uslužbenci z redno plačo, neodvisno od tantiem in prodaje vstopnic. Uspešni glasbeniki so začeli zapuščati državo, in nastajati sta začeli dve kubanski glasbi - ena v ZDA (ki je v zahodnem mainstreamu postala znana kot "salsa") in druga na Kubi.

Glasbena kriza in zametki novega ognja

V 60-ih in 70-ih letih je posledično plesna glasba na Kubi doživljala pravo krizo. Po revoluciji je cvetela predvsem nueva trova, se pravi glasba domoljubnih kantavtorjev na brenkalih, ki so častili revolucijo. Pello El Afrokan je leta 1963 izumil nov plesni ritem mozambique, ki pa je ostal povsem lokalen in nepomemben v primerjavi s predrevolucionarnimi žanri svetovnih razsežnosti kot so mambo, cha cha, son, itd. 

Kubanska glasba v ZDA je ostala bolj zvesta svojim koreninam. V 70-ih letih je pod vplivom migracij Kubancev v New Yorku nastala salsa. Ko so leta 1979 v ZDA delujoči salsa izvajalci (npr. Héctor Lavoe, Fania All Stars, itd.) prvič nastopili v Havani, se je občinstvo odzvalo zdolgočaseno, mediji pa so jih spljuvali kot kapitalistični ponaredek kubanske glasbe. Leta 1983 pa je v Havani odličen sprejem doživel venezuelski Oscar D'León, in sprožil krajše obdobje salsa buma na Kubi. Večina elementov salse je sicer že obstajala že v kubanskem sonu, zato je težko govoriti o izrazitem glasbenem vplivu salse na timbo.

​Je pa salsa bum na Kubi spodbudil vnovično zanimanje kubancev za tradicionalno kubansko glasbo. V 80-ih je nastala skupina Adalberto Álvarez y Su Son, ki je takrat svoj son približala salsi. Los Van Van so, da bi ohranili popularnost, po zgledu salse začeli vključevati pozavne, a so ohranili rock inštrumente in harmonije. Poudarili so clave, a namesto son clave začeli vključevati rumba clave vzorec. Orquesta Revé so naredili podobno, le da so se vračali dlje v preteklost, k predniku sona po imenu changüí. Obdobje salsa buma na Kubi pa so kmalu zasenčile domače skupine, z glasbo, ki je bila bližje kubanskemu okusu.

Čeprav te skupine niso odkrile timbe, so s svojimi inovacijami dale svoj prispevek k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe. Postale so kalilnice talentov, ki so v začetku 90-ih razvijali timbo. V naslednjem prispevku bomo pojasnili, kako se je ta razvila iz zgoraj omenjenih inovacij. Prestavili se bomo v obdobje od leta 1989, v čas njenega nastanka, njenega vzpona in drastičnega padca njene popularnosti na prelomu tisočletja.