Zgodba o Timbi (1.del)

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je prvi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

Timba je zvrst sodobne kubanske plesne glasbe, ki domiselno povzema celotno edinstveno glasbeno kulturno dediščino tega naroda in jo združuje z vplivi zahodnih glasbenih zvrsti. Pri tem poseže globoko v korenine afriških prednikov kubancev (Yoruba in ostali afriški narodi), evropskih prednikov (cancion, contradanza), črpa navdih v kubanski folklorni glasbi in njenih plesih (kubanska rumba), kubanski tradicionalni glasbi (son, chacha, mambo, itd.), a se brez predsodkov opira tudi na uvožene glasbene zvrsti (jazz, funk, rock, hiphop, reggaeton). Hkrati pa ostaja izrazito karibska in edinstveno kubanska glasba. ​

Kompleksna, a plesna in vesela

Gre za enega najbogatejših, najbolj sofisticiranih in razgibanih žanrov popularne glasbe. Medtem ko večino popularne glasbe lahko izvajajo tudi amaterski glasbeniki, timba zahteva najvišjo mero obvladanja inštrumentov, spretnosti improvizacije in uigranosti skupine. Timba lahko zadovolji tako povprečnega poslušalca, ki v glasbi išče preprostost, kot tudi najbolj zahtevne sladokusce, ki v glasbi iščejo kompleksnost. 

Njene ritmične strukture so s sinkopiranostjo in avtohtonimi inštrumenti povsem neprimerljive z drugimi glasbenimi žanri. Njene melodično harmonične strukture se po kompleksnosti zlahka postavljajo ob bok jazzu ali sofisticiranim šansonom. Z liričnega vidika je timba izjemno protislovna, saj obravnava po eni strani globoko religiozne, po drugi strani pa izjemno razvratne tematike, ki za navidezno preprostimi besedili na provokativen način odsevajo sentiment kubanskih ulic.

Timba je kljub kompleksnosti izjemno poslušljiva, vesela glasba. Tudi ko se loteva otožnejših tematik, iz nje veje veselje, četudi občasno z grenkim priokusom. S svojim ritmom nas timba zlahka pripelje do gibanja, s kombinacijo melodij in harmonij pa tudi do solz. Je glasba, ki odseva kubansko dušo.

Struktura glasbene skupine in pesmi

Zasedbe, ki izvajajo timbo so pravi mali orkestri. Običajno štejejo okoli 15 glasbenikov, zato je timba precej polna glasba. Tudi struktura pesmi je izjemno raznolika. Namesto klasične 'verz-kitica' zgradbe običajne popularne pesmi ponuja kvalitetnejša timba strukturo, ki spominja na klasičen dramski trikotnik. Pesmi se praviloma začnejo z uvodom, sledi zasnova in zaplet. Pesem poslušalca pripelje do vrhunca v delu, ki ga imenujemo montuno (hrib), kjer se glasba razživi z dobro mero pretkane improvizacije. Sledi katarza, kjer se pesem umiri in konča. Pesmi boljših skupin se tako poslušajo kot dramske umetnije. Glasbeniki gradijo napetost v pesmih skozi variacijo aranžmajev, ki jih avtorji imenujejo 'menjava prestav'. Plesalci se učijo prepoznavati različne dele v pesmih, in se nanj odzvati z energijo in gibi, ki so primerni za posamezni del. ​

Vodje skupin v živo signalizirajo menjavo prestav preostali zasedbi, običajno z dogovorjenimi ročnimi znaki, pa tudi s klici imen delov pesmi, ali na druge načine. Pesmi tudi po izdaji ne obstanejo nujno v obliki, ki je zapisana na albumu, pač pa se evolucija pesmi nadaljuje. Domiselna improvizacija skupinam omogoča, da pesmi v živo dobivajo nove dele, novo obliko, in tako lahko na vsakem koncertu pesem zveni precej drugače. Živi nastopi pogosto dosežejo vrhunec s plesom profesionalnih plesalcev na odru, včasih s čaščenjem ženskih teles, drugič s čaščenjem božanstev kubanske religije santeria. ​

Pa začnimo...

Timba se je kot glasbena zvrst izoblikovala konec 80-ih in v začetku 90-ih, ter doživela vrhunec popularnosti sredi 90-ih let. Morda med mladimi Kubanci danes ni več tako priljubljena kot takrat, je pa z leti vse kvalitetnejša, konstantno razvijajoča se glasba, ki je v stiku s sodobnimi trendi, a jim nikoli ne podleže.

V prihodnjih člankih bomo predstavili razvoj te glasbene zvrsti skozi vpliv družbenih razmer na Kubi, in skozi iskanje novih pristopov v glasbi vse od 60-ih let po revoluciji. Nato bomo opisali nastanek in vzpon te glasbene zvrsti v 90-ih letih. V zadnjem prispevku bomo obravnavali zvok sodobne timbe. A snovi še zdaleč ne bo zmanjkalo. Zametke glasbenih elementov, ki so se v kubanski glasbi ohranili vse do danes, lahko iščemo že v 15. stoletju, ko je na Kubi pristal Krištof Kolumb...

(se nadaljuje)