Njene ritmične strukture so s sinkopiranostjo in avtohtonimi inštrumenti povsem neprimerljive z drugimi glasbenimi žanri. Njene melodično harmonične strukture se po kompleksnosti zlahka postavljajo ob bok jazzu ali sofisticiranim šansonom. Z liričnega vidika je timba izjemno protislovna, saj obravnava po eni strani globoko religiozne, po drugi strani pa izjemno razvratne tematike, ki za navidezno preprostimi besedili na provokativen način odsevajo sentiment kubanskih ulic.

Timba je kljub kompleksnosti izjemno poslušljiva, vesela glasba. Tudi ko se loteva otožnejših tematik, iz nje veje veselje, četudi občasno z grenkim priokusom. S svojim ritmom nas timba zlahka pripelje do gibanja, s kombinacijo melodij in harmonij pa tudi do solz. Je glasba, ki odseva kubansko dušo.

Struktura glasbene skupine in pesmi

Zasedbe, ki izvajajo timbo so pravi mali orkestri. Običajno štejejo okoli 15 glasbenikov, zato je timba precej polna glasba. Tudi struktura pesmi je izjemno raznolika. Namesto klasične 'verz-kitica' zgradbe običajne popularne pesmi ponuja kvalitetnejša timba strukturo, ki spominja na klasičen dramski trikotnik. Pesmi se praviloma začnejo z uvodom, sledi zasnova in zaplet. Pesem poslušalca pripelje do vrhunca v delu, ki ga imenujemo montuno (hrib), kjer se glasba razživi z dobro mero pretkane improvizacije. Sledi katarza, kjer se pesem umiri in konča. Pesmi boljših skupin se tako poslušajo kot dramske umetnije. Glasbeniki gradijo napetost v pesmih skozi variacijo aranžmajev, ki jih avtorji imenujejo 'menjava prestav'. Plesalci se učijo prepoznavati različne dele v pesmih, in se nanj odzvati z energijo in gibi, ki so primerni za posamezni del. ​

Pa začnimo...

Timba se je kot glasbena zvrst izoblikovala konec 80-ih in v začetku 90-ih, ter doživela vrhunec popularnosti sredi 90-ih let. Morda med mladimi Kubanci danes ni več tako priljubljena kot takrat, je pa z leti vse kvalitetnejša, konstantno razvijajoča se glasba, ki je v stiku s sodobnimi trendi, a jim nikoli ne podleže.

V prihodnjih člankih bomo predstavili razvoj te glasbene zvrsti skozi vpliv družbenih razmer na Kubi, in skozi iskanje novih pristopov v glasbi vse od 60-ih let po revoluciji. Nato bomo opisali nastanek in vzpon te glasbene zvrsti v 90-ih letih. V zadnjem prispevku bomo obravnavali zvok sodobne timbe. A snovi še zdaleč ne bo zmanjkalo. Zametke glasbenih elementov, ki so se v kubanski glasbi ohranili vse do danes, lahko iščemo že v 15. stoletju, ko je na Kubi pristal Krištof Kolumb...

(se nadaljuje)

Avtor: Jan Bervar
Predviden čas branja in poslušanja: 10 minut

Kakšna glasba je Timba in kako je različna od Salse?

Na začetku (kubanske) plesne poti je pogosto vprašanje, v čem je sodobna kubanska plesna glasba drugačna od ostalih zvrsti »salse«. Izkušenejši plesalci vam bodo pogosto rekli, da to »pač čutiš«, kar je precej neuporaben odgovor :) zato bom poskusil v temle zapisu pojasniti, od kod prihaja ta občutek.

Kaj je sploh salsa (glasba)?

Salsa kot glasbeni fenomen ima mnogo definicij, verjetno najboljša pa je tale: salsa je glasbena zvrst, ki se je razvila v 1970ih letih, ter je nastala iz korenin kubanske glasbene zvrsti Son.

​Tehnično lahko salsa glasbo opišemo takole:

• igra značilen nabor inštrumentov (congas, bongos, clave, timbales, maracas, guiro, bas, klavir, trobente, pozavne);
• ritmična hrbtenica pesmi je ritem Son clave (»ključ«, skrivnost);
• inštrumenti igrajo standardne vzorce, značilne za salsa glasbo (primer: klavir, conga bobni);
• pesem je sestavljena iz dveh večjih delov: cuerpo (TELO – del, kjer pevec pove ključno zgodbo), ki mu sledi montuno (HRIB – del, kjer intenzivnost pesmi zraste, ter glavno vlogo prevzamejo melodični inštrumenti, ter vokalne izmenjave med pevcem in zborom).

Če tako salso (glasbo) delajo na Kubi, ji lahko rečemo kubanska salsa, ne-kubanskim različicam salse pa ponavadi rečemo salsa dura (trda salsa, zvesta korenimam 70-ih let), ter salsa romantica (nežnejša salsa, pogosto mešana s pop vplivi).

Primera sodobne kubanske salse (Havana D'Primera) in salse dure (El Gran Combo) lahko poslušate tule:

Timba: raznolikost, virtuoznost, agresivnost

Glasbena zvrst Timba je je razvila iz salse na Kubi v 1990-ih letih, ko so se Kubanci na težavne ekonomske razmere odzvali z glasbeno revolucijo. Salso so nadgradili, ji dodali večjo dinamičnost, pokazali so svojo virtuoznost na inštrumentih, ter v glasbo vključili širši spekter kubanske glasbene zgodovine in vplivov.
​
Timbo prepoznamo po naslednjih ključnih elementih (od najprepoznavnejšega do najbolj subtilnega):

• pesem ni več sestavljena samo iz TELESA in HRIBA, temveč ima več »PRESTAV« (kot pri avtu :) ), s katerimi stopnjuje energijo – najbolj značilen del Timba pesmi je t.i. PRESION (pritisk), del pesmi, kjer s prenehanjem igranja določenih inštrumentov, predvsem basa in conga bobnov, glasba paradoksalno doseže čustvene vrhunce;
• vsak inštrument igra nestandardne vzorce, ki so pogosto drugačni za vsako pesem, zato je zaradi več zvočnih informacij enoličen plesni ritem težje slišati, kot pri klasični salsi;
• v glasbeni skupini se pojavijo novi, modernejši dodatni inštrumenti (rock bobni, električna kitara);
• večinoma je ritmična hrbtenica pesmi ritem Rumba clave;

​Pa poglejmo, kako se to sliši v ušesih :)

Izjemno dober primer razlike med glasbama je naslednji Youtube posnetek ob času 8:35, ki prikazuje, kako bi del iste pesmi zaigrala salsa skupina in kako Timba skupina.

Pesem Mi Musica

​Pesem Mi Musica, ena najdinamičnejših pesmi kubanske timbe, ima kar 5 PRESION delov: med 1:59-2:10, 2:58-3:11, 3:40-4:02, 4:30-4:52, ter 5:10-5:33

Vse ni Timba! 

Na koncu omenimo še, da ni vsa sodobna kubanska plesna glasba Timba. Kot smo videli zgoraj, so nekatere kubanske sodobne pesmi narejene po vzorcu salse, brez ključnih elementov Timbe. Prav tako pa na plesiščih pogosto slišite salsaton ali timbaton, ki sta evoluciji reggaetona, primerni za ples v paru, kot je naprimer tale štiklc od Los 4.