Cubana Ljubljana
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt

Zgodnja glasba urbanih evropskih priseljencev na Kubi

31/12/2019

0 Comments

 
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (2/6)

​​​​Prispevek je drugi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan
​

Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.

Bele melodije in črni ritmi

Na Kubo so svojo glasbo prinesli tako beli kolonizatorji kot njihovi sužnji. Evropejci so glasbo pojmovali predvsem kot zmes melodije in harmonije, afričani pa kot zmes ritmičnih in tolkalskih elementov. Tolkala so bila v krščanski evropi do 15. stoletja celo prepovedana. Prvič so se pojavila v vojaških koračnicah in še v 18. stoletju so jih povezovali z militarizmom, na Kubi pa glede na okoliščine z 'afriškim primitivizmom'.

A beli prebivalci Kube so bili bolj izpostavljeni afriški kulturi kot njihovi bratje v Evropi. Zato so se v glasbo evropskih priseljencev sčasoma začeli vrivati ritmični vzroci iz afriške glasbe. Ko razumemo zakoreninjenost teh vzorcev v kubanski glasbi, si lažje razlagamo vse od tradicionalne kubanske glasbe, pa do popularnosti reggaetona v sodobnem času. Navedeni ritmični vzorci so danes dovolj zakoreninjeni, da se občasno pojavljajo tudi v sodobni zahodni glasbi, čeprav le redko definirajo posamične glasbene zvrsti, kot je to pravilo v kubanski glasbi.
Picture

​Kubanska contradanza
Med evropskimi priseljenci na Kubi so sprva cveteli francoski minuet in gavota, španska sarabanda, ter poljska mazurka. Konec 18. stoletja so Francozi bežali pred revolucijo iz Haitija na Kubo, ter v Santiago prinesli evropsko glasbo contredanse (podeželski ples), ki so jo španski naseljenci poimenovali contradanza. Kubanska contradanza se je sčasoma začela razlikovati od evropske po enotaktnem ritmičnem vzorcu cinquillo, ki je že predstavljala afriški ritmični vpliv. Avtorji so partiture contradanz objavljali v dnevnem časopisju.
Picture
​V osnovi klavirsko glasbo so prirejali tudi za trobilsko-pihalne zasedbe "orquesta típica",  najslavnejša skladatelja tovrstnih skladb pa sta bila Manuel Samuell in kasneje Ignacio Cervantes. Contradanzo so kasneje imenovali tudi danza - obstajajo različna mnenja, če je šlo sploh za različni glasbeni zvrsti, nedvomno pa je šlo za različna stila plesa. Contradanza je bil partnerski ples v skupini, danza pa neodvisen od skupine.

Cinquillo je razširjen tudi v okoliških državah, kjer je potekala trgovina s sužnji. Nemalokrat je prisoten v ameriških zvrsteh, ki imajo korenine v črnski kulturi, npr. ragtime, jazz, zgodnji rock'n'roll in rockabilly glasba.
Primeri

San Pascual Bailón - prva kubanska contradanza neznanega avtorja z leta 1803 v izvedbi zasedbe orquesta typica:
Elvis Presley, cinquillo v zgodnji rock glasbi (Hound Dog): 
Cinquillo v sodobni rock glasbi (Come Out and Play – Offspring):

​Habanera

Sredi 19. stoletja se je razširil tudi vzorec tango, še preden je obstajal argentinski tango. Contradanze s tango vzorcem so poimenovali habanera.

Danes se izraza habanera in tango pogosto uporabljata kot sinonima za žanr in ritmični vzorec. Habanero/tango vzorec lahko razlagamo kot tresillo z dodanim udarcem v tretji dobi. Kasneje je ta v Argentini postal osnova za milongo, ki se je nato razvijala naprej v argentinski tango. Habanero danes občasno zaznamo tudi v drugih zvrsteh, vse od klasične, pa do jazz in rock glasbe.
Primeri

El Amor En El Baile - prva habanera neznanega avtorja z leta 1842:
Veinte Años – eno najbolj znanih habaner trova-avtorice Maria Teresa Vera
L'Amour Est Un Oiseau Rebelle – primer habanere iz klasične glasbe, Georges Bizet je 1875 v sklopu opere Carmen napisal arijo, ki je bolj znana s popularnim naslovom Habanera kot s pravim naslovom:
Uno – pesem skupine Muse iz leta 1999 je primer habanere v sodobni rock glasbi:

Danzon

​Leta 1879 je Miguel Failde v Matanzasu predstavil pesem Las Alturas de Simpson (Višave v četrti Simpson). Pesem se je uradno zapisala v zgodovino kot prvi danzon, čeprav lahko podobne skladbe najdemo že v nekaj let starejših zapisih.

Najprej so danzone igrale zasedbe pretežno trobil in pihal imenovane orquesta típica. Kasneje se je zasedba spremenila in danzon so začele preigravati zasedbe godal ter pihal, imenovane charanga, ki so bile tišje in tako primernejše za dvoranske koncerte. Tako danzon kot contradanza sta bili instrumentalni glasbi, vendar je danzon veljal za nekakšno nadgradnjo contradanze.
Picture
V primerjavi z contradanzo se je razširila zasedba inštrumentov, pesmi so postale strukturno bolj raznolike. Danzon je praviloma razširil enotaktni vzorec cinquillo z dvotaktnim baqueteo, ki je že zelo podoben koncept vzorcu clave v kasnejši kubanski glasbi.  Baqueteo praviloma tolče tolkalo timbales, ki je nastalo za potrebe danzona in je nadomestilo pavke. Tolkalo timbales je še danes nepogrešljiv element kubanske plesne glasbe.

V tem času se je utrjevala kubanska nacionalna zavest, in danzon je bil proglašen za prvi uradni kubanski ples, ki je zelo počasen in formalen. Nastanek danzona je sovpadal s koncem suženjstva na Kubi, zato je danzon že lahko na skrivaj vseboval kakšno afriško tolkalo in temnopoltega instrumentalista. Tudi Miguel Failde je imel v sebi precej črnske krvi in potez, saj je bila njegova mama mulatka. Zanimivo je, da sta tako kubanska rumba in danzon nastajala v istem času in kraju, a z rasne perspektive v dveh povsem ločenih svetovih. 

Danzon je še posebej pomemben tudi zato, ker velja za očeta svetovno znanega cha-cha-chaja, ki se je iz njega razvil v sredini 20. stoletja.
Primeri

La Alturas de Simpson – uradno prvi danzon je napisal Miguel Failde 1879:
Envidia - eden redkih danzonov v repertoarju timba skupine Manolito Simonet y Su Trabuco:

Bolero

Leta 1885 je Pepe Sanchez v Santiagu napisal prvi bolero, z zelo direktnim naslovom Tristezas (Žalost). Sprva je tudi bolero temeljil na ritmičnem vzorcu cinquillo, a so ga avtorji postopoma opuščali.
Picture
Bolero so najprej izvajali pevci s kitaro, ki je veljala za inštrument revnih. Takšno glasbo kantavtorjev so kasneje, v začetku 20. stoletja, začeli imenovati trova, bolero pa se je razvijal v povsem drugačno in bolj sofisticirano glasbeno zvrst. 
​
Širila se je zasedba inštrumentov, sčasoma je postajal klavir, inštrument bogatih, vedno bolj prisoten in nepogrešljiv. Rdeča nit kubanskega bolera je skozi čas ostajal počasen ritem in besedila, ki tipično opevajo nesrečo v ljubezni, kar precej kasneje ustvari glavni vpliv za razvoj dominikanske bachate.
Bolero je najenostavnejši kubanski ples brez strožjih pravil, kjer se plesalca v zaprti drži prepustita občutku in z rahlimi koraki prestopata z leve na desno nogo na prvo, drugo, in tretjo dobo, ter počivata na četrto.
Bolere so pisali mnogi kubanski avtorji, najbolj znani interpreti bolerov sta Elena Burke in Omara Portuondo. Kubanski bolero se je kot glasbena zvrst hitro razširil skozi celotni špansko govoreči svet, čeprav ni povezan s španskim bolerom. V sodobnem času prevlada percepcija, da je bolero starejša glasba, na popularnosti pa izgubljata tako glasba,  kot tudi ples. ​
Picture
Primeri

Tristezas – prvi kubanski bolero, ki je morda najboljši približek izvorne različice.
Aquellos Ojos Verdes -  standard v žanru je leta 1929 napisal Nilo Menéndez in pel Adolfo Utrera:
Dos Gardenias – en najznamenitejših bolerov v izvedbi skupine La Sonora Matancera, ki je leta 1947 spopularizirala pesem na Kubi. Jasno prikazuje prisotnost vzorca cinquillo, čeprav verjetno že takrat ni bil več več pravilo v boleru:
Herido De Sombras – Ibrahim Ferrer, pri večini sodobne produkcije bolera gre za priredbe starih klasik. Cinquillo je, tudi ko obstaja, porinjen popolnoma v ozadje:
Besame Mucho – kubanski bolero se je hitro razširil v latinskem svetu. »Poljubljaj me močno« izvira iz Mehike, napisala jo je Consuelo Velazquez pri 15 letih, preden je doživela svoj prvi poljub. Danes velja največkrat posneto mehiško skladbo s strani različnih avtorjev.

V naslednjem prispevku se bomo lotili glasbe afriških kultur na Kubi
0 Comments

Zgodnja glasba kubanskega podeželja

30/12/2019

0 Comments

 
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (1/6)

​​​​Prispevek je prvi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan
Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.

Areito
Leta 1492 je na današnjo Kubo priplul Krištof Kolumb, kjer je, kot na širšem območju Karibov, takrat med drugimi živelo tudi ljudstvo Taíno. V zgolj nekaj desetletjih so jih pokopali prisilno delo, zasužnjevanje in bolezni kolonialistov, proti katerim domorodci niso bili imuni. Njihova glasba (oziroma natančneje, njihove z glasbo podkrepljene zabave) se je imenovala areito, od nje je pa je danes ostal le opis, prenesen skozi ljudsko izročilo.
Picture
Znano je, da sta se iz areita v kubanski glasbi vse do danes ohranila inštrumenta maracas in güiro. Prav tako naj bi iz časov areita izhajalo izmenjajoče se petje vokalista in zbora, ki je zelo tipično za kubansko glasbo še danes. K ohranitvi teh elementov je kasneje prispevala tudi glasba afriških priseljencev, ki je vsebovala podobne značilnosti.

Podeželska glasba med 15. in 18 stoletjem

O glasbi na Kubi med 15. in 18. stoletjem je zelo malo zapisov, verjetno pa se takrat še ni bistveno razlikovala od glasbe, ki so jo izvajali v domovinah priseljencev.

V 17. stoletju so Španci na podeželju ob spremstvu brenkal na ljudske napeve improvizirali deseterce. Takšne dogodke in glasbo so imenovali punto cubano ali punto guajiro - od tod izvira tudi tip pesmi guajira. Ta je v kasnejših obdobjih označevala vsaj dve povsem različni zvrsti glasbe, katerih rdeča nit so podeželski motivi v besedilih. Na podeželju je bil popularen španski ples zapateo, na Kubi pa naj bi se razvil zapateo tudi kot glasbena zvrst. Po nekaterih virih naj bi punto in zapateo bila prva avtohtona kubanska žanra, čeprav ni povsem jasno, kako sta se razlikovala od svojih evropskih različic.
Picture
V začetku 18. stoletja se je na podeželju pojavila tudi guaracha. Bila je prva plesna glasba na Kubi, ki je vsebovala vokale, ni pa povsem jasno, kako je zvenela, in če se je zares razlikovala od guarache v drugih španskih kolonijah (npr. Mehiki). V nadaljnem razvoju na Kubi se je, tudi preko adaptacije za teater, podobno kot guajira, uspešno vrinila v skoraj vse pomembnejše kasnejše glasbene žanre, predvsem kot lirična zvrst v sonu, trovi, salsi, in drugje, kjer označuje komične oz. satirične skladbe teh zvrsti, običajno hitrejših tempov. 

Nengón

Večjo težo pri razvoju kubanske glasbe pripisujemo žanrom nengón, changüí in sucu-sucu, ki veljajo za prednike zvrsti son. Te še niso imele predpisanega ritmičnega vzorca, je pa kubanska glasba skozi njih pridobivala na sinkopaciji in razvoju inštrumentov.
V drugi polovici 18. stoletja so v gorovju Sierra Maestra igrali glasbo, ki so jo imenovali nengón. Prvinske nengón zasedbe sta poleg vokalistov sestavljala zgolj inštrumenta tingotalango in bongo. Tingotalango je danes praktično izumrl inštrument afriškega izvora, sestavljen iz enostrunskega loka. V različnih kulturah je različno poimenovan, v angleški jezik pa je najpogosteje preveden kot ground-bow ali earth-bow. 
Picture
Narejen je iz drevesne veje ali drevesa, ki ima na enem koncu privezano vrv, na drugem koncu pa je privezan na skalo v luknji. Funkcioniral je kot basovski inštrument.

​Danes si je težko predstavljati zvok prvinskih nengón zasedb. Nekatere napeve iz tistega časa ohranjajo pri življenju trenutne changüí in son zasedbe, med najbolj znanimi nengón napevi pa je pesem Para ti Nengón. 
Primeri

Demonstracija prvinske verzije nengóna s tingotalangom:
Pesem Para ti Nengón v sodobni changüí izvedbi Morena Son:

Changüí

Izvajalci nengona so sčasoma širili zasedbo z novimi inštrumenti. Takrat sta nastala kubansko brenkalo tres in bas škatla marimbula. Tres predstavlja evropski vpliv, in sicer gre za kubansko variacijo kitare, ki nosi trikrat po dve struni, na katere tresero praviloma ne igra akordov, pač pa tumbao vzorce po dvojicah strun, ki občasno odplavajo v solo.
Picture
Picture
Marimbula je nekakšna kubanska variacija afriškega inštrumenta mbira. V kubansko glasbo je dodobra usidrala koncept kratkih ponavljajočih glasbenih fraz, saj je nanjo zaradi ozkega tonskega razpona težko igrati kaj drugega. Takšnim frazam kubanci pravijo tumbao, in so še vedno eden glavnih sestavnih delov kubanske pa tudi druge popularne glasbe. Marimbulo v sodobnejših changüí zasedbah pogosto nadomeščata bolj fleksibilni kontrabas ali bas kitara, tres pa je še danes vseprisoten element tradicionalne kubanske glasbe.
Preko novih inštrumentov se je v prvi polovici 19. stoletja iz nengóna razvila glasbena zvrst changüí. Pogosto slišimo, da izvira iz Guantanama, a je verjetno bolj specifično nastal v okolici Baracoe, ki se nahaja v provinci Guantanamo. Changüí je v kubansko glasbo vnesel še več sinkopiranosti. Klasična changüí zasedba vsebuje tres, bongo, guiro ali guajo, maracas, marimbulo in enega ali več pevcev. 

Zanimivo je, da je changüí še vedno močno živa poulična glasba na vzhodu Kube, na posnetkih pa ga v precej posodobljeni fuziji ohranja predvsem družina Revé, s skupinama Elito Revé y Su Charangón in Oderquis Revé y Su Changüí.

Primeri


Primer neokrnjenene changüí pesmi skupine Elito Reve y Su Charangon:
Moderen changüí v izvedbi Septeto Santiaguero:
Elito Reve y Su Charangon uporabljajo changüí zgolj kot primes timbe, ki je namenjena plesalcem kasnejših kubanskih plesov, zato njihova glasba običajno temelji na clave ritmu:
Oderquis Reve y Su Changui je brat Elita Reveja, ki ustvarja podobno glasbo. Moderen changüí pogosto vsebuje tudi klavir in druge neklasične changüí inštrumente:

Sucu-sucu

V drugi polovici 18. stoletja so na otoku Isla de Juventud (do leta 1978 imenovan Isla de Pinos) igrali podobno glasbo kot na vzhodu, le da so jo imenovali sucu-sucu. Čeprav nekateri zagovarjajo povsem neodvisen nastanek sucu-sucu, se zaradi zvočne podobnosti s changüí glasbo zdi bolj verjetno, da je obstajala vsaj nekakšna kulturna izmenjava med vzhodom Kube in otočkom na njenem jugu.
​Sucu-sucu se od changüí glasbe razlikuje predvsem po zasedbi inštrumentov. Najbolj klasična sucu-sucu zasedba vključuje inštrumente kitara, brenkalo bandurria, bongo, marakas, bandoneon ali harmonika, najbolj zanimiv zvočni pečat tej glasbi pa daje mačeta, na katero instrumentalist drgne z nožem, podobno kot bi igral guiro. Domnevati gre, da je pri imenu zvrsti in pri plesnih korakih za posnemanje zvoka mačete.

​Tradicionalne sucu-sucu pesmi so pogosto naravnane proti španski okupaciji otoka, ki je trajala do leta 1898, a je glasba kljub temu radoživa in nalezljiva. 
Picture
Začetnica zvrsti je Bruna Castillo, danes pa sucu-sucu ohranja pri življenju njen pravnuk Mongo Rives s svojimi skupinami Tumbita Criolla in Septeto Pinero.
​

Primeri


Nazoren primer igranja na mačeto v videospotu skupine Cinquillo Pinero:
Primer klasične sucu-sucu pesmi, ki opeva legendo z otoka Isla del Pinos, v sodobni izvedbi skupine Sierra Maestra:
Zvok najbolj pristne sucu-sucu zasedbe Mongo Rives y Su Tumbita Criola:
​V naslednjem prispevku pa se bomo lotili glasbe evropskih priseljencev v urbanih središčih.
0 Comments
    TREMENDA  MUELA
    Za vse, ki bi kubanske plese, glasbo in kulturo radi razumeli res intimno.

    Arhivi

    January 2020
    December 2019
    June 2019
    October 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    April 2018
    February 2018
    January 2018
    December 2017
    November 2017
    October 2017
    September 2017

    Kategorije

    All
    Casino
    Glasba
    Recenzije
    Reggaeton
    Salsa
    Skupine
    Timba
    Zgodovina

    RSS Feed


© 2022 // Cubana Ljubljana // Z uporabo spletne strani se strinjate, da za potrebe navigacije in analitike uporabljamo piškotke
  • Novice
  • O nas
  • Tečaji
  • Urnik
  • Cenik
  • Dogodki
  • Glasba
  • Članki
  • Kontakt