Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva.

Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa  obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici).

Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje.

Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.

Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.

Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.

V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.

A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son.

Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku.

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

Članek je drugi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.

V prejšnjem prispevku smo opisali kvalitete, ki odlikujejo timbo kot glasbeno zvrst. Tokrat opisujemo prednike timbe - skupine, ki so s svojimi inovacijami prispevale k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe, in družbene razmere, ki so vplivale na njen razvoj.

Revolucija in spremembe

Januarja 1959 Fidel Castro vkoraka v Havano. Sledi nacionalizacija, spor z ZDA, turisti pa se zaradi negotove situacije začnejo Kubi na veliko izogibati. Industrija plesa in glasbe doživi korenite spremembe. Leta 1962 odpre svoja vrata ENA (Escuelas Nacionales de Arte), ki omogoči glasbeno izobrazbo številnim Kubancem, ki prej niso imeli dostopa do kakršnekoli izobrazbe. Istega leta nastane Conjunto Folklórico Nacional, plesna skupina, ki še danes oživlja kubansko folkloro.

A večina post-revolucionarnih sprememb ni bilo tako pozitivnih. Glasbene založbe so podržavili v monopolno založbo EGREM (Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales), plesni klubi so zapirali svoja vrata, glasbeniki pa so postali državni uslužbenci z redno plačo, neodvisno od tantiem in prodaje vstopnic. Uspešni glasbeniki so začeli zapuščati državo, in nastajati sta začeli dve kubanski glasbi - ena v ZDA (ki je v zahodnem mainstreamu postala znana kot "salsa") in druga na Kubi.

Glasbena kriza in zametki novega ognja

V 60-ih in 70-ih letih je posledično plesna glasba na Kubi doživljala pravo krizo. Po revoluciji je cvetela predvsem nueva trova, se pravi glasba domoljubnih kantavtorjev na brenkalih, ki so častili revolucijo. Pello El Afrokan je leta 1963 izumil nov plesni ritem mozambique, ki pa je ostal povsem lokalen in nepomemben v primerjavi s predrevolucionarnimi žanri svetovnih razsežnosti kot so mambo, cha cha, son, itd. 

Kubanska glasba v ZDA je ostala bolj zvesta svojim koreninam. V 70-ih letih je pod vplivom migracij Kubancev v New Yorku nastala salsa. Ko so leta 1979 v ZDA delujoči salsa izvajalci (npr. Héctor Lavoe, Fania All Stars, itd.) prvič nastopili v Havani, se je občinstvo odzvalo zdolgočaseno, mediji pa so jih spljuvali kot kapitalistični ponaredek kubanske glasbe. Leta 1983 pa je v Havani odličen sprejem doživel venezuelski Oscar D'León, in sprožil krajše obdobje salsa buma na Kubi. Večina elementov salse je sicer že obstajala že v kubanskem sonu, zato je težko govoriti o izrazitem glasbenem vplivu salse na timbo.

​Je pa salsa bum na Kubi spodbudil vnovično zanimanje kubancev za tradicionalno kubansko glasbo. V 80-ih je nastala skupina Adalberto Álvarez y Su Son, ki je takrat svoj son približala salsi. Los Van Van so, da bi ohranili popularnost, po zgledu salse začeli vključevati pozavne, a so ohranili rock inštrumente in harmonije. Poudarili so clave, a namesto son clave začeli vključevati rumba clave vzorec. Orquesta Revé so naredili podobno, le da so se vračali dlje v preteklost, k predniku sona po imenu changüí. Obdobje salsa buma na Kubi pa so kmalu zasenčile domače skupine, z glasbo, ki je bila bližje kubanskemu okusu.

Čeprav te skupine niso odkrile timbe, so s svojimi inovacijami dale svoj prispevek k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe. Postale so kalilnice talentov, ki so v začetku 90-ih razvijali timbo. V naslednjem prispevku bomo pojasnili, kako se je ta razvila iz zgoraj omenjenih inovacij. Prestavili se bomo v obdobje od leta 1989, v čas njenega nastanka, njenega vzpona in drastičnega padca njene popularnosti na prelomu tisočletja.