Prvi vtisi: Alexander Abreu y Havana D'Primera - Cantor Del Pueblo

Avtor: Uroš Švagan
Predviden čas branja: 10 minut

​Ljubitelji skupine Havana D'Primera vsak album nestrpno čakamo v povprečju tri leta. Nevarnost, da bi visoka pričakovanja ustvarila nezadovoljstvo, je velika. Četudi vam prvi posluh ustvari nezadovoljstvo, vas lahko potolažim. To pač ni glasba na prvo žogo. Ko ta prvi iz Havane izdajo nov album, lahko traja še leta, preden se povsem usede. A dlje časa kot potrebuje glasba, da pride v uho, dlje časa bo v ušesu tudi ostala. Dobra glasba je kot dobro vino – okus zanjo je potrebno razviti, z leti postaja vse boljša, lažje pa jo začnemo ceniti po tem, ko nam jo z opisom približa izkušeni okuševalec.

Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.

Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma.
​
Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera.

Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva!

Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«.

Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo.

Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev.

Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona.

Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop.

Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat!