Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (3/6) Prispevek je tretji del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Transatlantska trgovina s sužnji S kolonialisti na Kubo ni vdrla le evropska kultura, pač pa tudi kultura (njihovih) afriških sužnjev. Ključno vlogo pri njenem ohranjanju so že takrat odigrala večnamenska afriška združenja, t.i cabildos, hiše, kjer so posamezna plemena in skupnosti skozi glasbo in ples ohranjala tradicije. Španski oblastniki so jih dopuščali, da bi ublažili napetosti med sužnji in lastniki ter tako preprečili vstaje sužnjev, kot so jih npr. doživeli na Haitiju. friška kultura se je na Kubi kmalu začela razlikovati od svoje izvorne različice. Mladi sužnji namreč niti niso imeli dovolj znanja, da bi gojili svojo kulturo na pristen način, prav tako pa materiali za izdelavo inštrumentov v novem svetu niso bili vedno na voljo. Včasih so kot tolkala uporabili kar delovna orodja, npr. motika, mačeta, kravji zvonec. Tako je tudi glasba Afričanov na Kubi začela dobivati lastne značilnosti in postajati kubanska glasba Razvoj afriške glasbe na Kubi Prvi sužnji so bili na Kubo uvoženi s področja od Angole do današnjega Konga, na Kubi pa se potomcev oprime preprost skupinski vzdevek Congo. S seboj so prinesli skupek verovanj, ki se na Kubi razvije v religijsko skupino Palo (Monte, Mayombe, Kimbisa...), poimenovano tudi Reglas de Congo. Poleg s tem povezane glasbe in plesov so potomci Konga kubanski kulturi prispevali tudi neversko glasbo in ples Yuka, ki je neposreden prednik kubanske rumbe, ter glasbo in ples Makuta, ki se izvajata na istoimenske bobne. Ti veljajo za neposrednega prednika tolkala konge, ki je še dandanes verjetno najbolj znan kubanski inštrument. Kot zanimivost omenimo še njihove originalne jezike iz jezikovne družine Bantu, katerih besede še vedno živijo v glasbenih terminih in jih spoznamo po zaporedjih črk »ng« in »mb«, (npr. mambo, tumbao, conga, bongo, marimbula, itd.). Druga plemenska skupina sužnjev je prihajala iz ljudstev Fon, Ewe, Popo, ter Mahi iz kraljevine Dahomej, današnjega Benina. Na Kubo so prinesli svojo kulturo, temelječo na religiji Vodu, ki se je na Kubi prime oznaka Arará (po beninskem mestu Allada). Njihova tolkala so podobna tistim iz Yuke in Makute.
Kubanske zasedbe tudi v sodobni glasbi pogosto vključujejo elemente te religije. V besedilih omenjajo in kličejo njene angele, t.i. oriše (Elegua, Ochun, Ogun, Obatala, Yemaya, Ochosi, Babalu Aye, Oya, Chango, ipd.), na večino oriš pa so vezani tako posamični ritmični kot tudi plesni elementi. Četrta skupina sužnjev je bila na Kubo ugrabljena iz regije Calabar, dela današnje Nigerije in Kamerona. Na Kubi imenovani Carabalí so najbolj razvpiti po skrivni moški organizaciji Abakuá (zelo ohlapno primerljivi z mešanico prostozidarjev in mafije), ki goji svoje glasbene tradicije. Po eni izmed teorij naj bi iz njihovih tradicij izviral ritem in inštrument clave. Nekateri sužnji so prišli na Kubo v provinco Oriente v začetku 19. stoletja preko Haitija, ko so njihovi lastniki bežali pred tamkajšnjo revolucijo. Ti sužnji, večinoma potomci sužnjev iz današnjega Benina, so na vzhod Kube prinesli svojo različico religije in kulture Vodú in neversko glasbo ter ples Gagá. Znani so tudi po ustanavljanju organizacij Tumba francesa, ki gojijo svoje glasbene tradicije. Iz njih naj bi izviral inštrument catá oz. guagua, ki svoje mesto kasneje najde v kubanski rumbi. Zanimiv pojav predstavljajo tudi poulični karevali afriškega izvora conga. Te vsebujejo precej hitre in polne ritme, ki se občasno pojavljajo tudi v sodobni timbi. Močan črnski vpliv so tudi sprehajajoči pevski zbori coros de clave. Šteli so tudi do 150 članov, za spremljavo so uporabljali improvizirane inštrumente, npr. clave, škaf bas, banjo kot tolkalo, ali kitara. Med leti 1880 in 1920 je bilo okoli 60 takšnih zasedb, danes pa na žalost niso več žive. Njihovo petje je zaznamovalo predvsem vokalne in lirične elemente v rumbi. Primeri Hvalnica yorubanski oriši Obatala v izvedbi Lazara Rosa - Baba Fururu: Divja Palo pesem Buena Noche: Rumba
Skozi rumbo se v kubansko glasbo vsidra najpomembnejši inštrument in ritem clave. Njegov pravi izvor je ena največjih ugank, a danes definira kubansko glasbo (ter večino latinske plesne glasbe nasploh) in povezuje glasbene zvrsti, katerih prednik je kubanski son. Danes so ohranjeni še trije glavni stili rumbe. Prvi je Yambú, katerega ime naj bi izviralo iz majhnega kraja v Kongu po imenu Yambula. Glasbo najbolj definira počasnost, v Havani je najpogosteje osnovana na vzorcu son clave, v Matanzasu pa na vzorcu yambú clave, redkeje je prisoten tudi vzorec rumba clave. Ples je izrazito eleganten, v nekaterih interpretacijah pa tudi prikazuje ples starejšega gospoda s seksi mladenko. Yambú se je nato razvijal v hitrejši Guaguancó, katerega ime gre iskati v inštrumentu guagua. Guaguanco danes praviloma temelji na vzorcu rumba clave, je zelo hiter, ples najbolj definira tekmovalnost ter plesni gib vacunao, s katerim plesalec neprestano poskuša simbolično oploditi soplesalko, ki mu tega ne dovoli. Tretja preživela zvrst rumbe pa je najhitrejša Columbia, ki za razliko od ostalih ni nastala v pristaniščih, temveč na podeželju - poimenovna je po železniški postaji v bližini Matanzasa. Pri razvoju te zvrsti so imele velik vpliv tradicije Abakuá, uporablja se najbolj "afriški" 6/8 clave vzorec, ki ga najdemo npr. tudi v Palu, ples pa je tekmovalen, včasih izključno moški, solo prikaz možatosti ter spretnosti plesalca, ki se z energičnimi gibi odziva na bobnanje tolkalistov. Primeri Yambú klasika Ave Maria Morena: Gozadera - Guaguancó z leta 2012, ena uspešnejših rumb v sodobnem času: Recuerdo a Malanga – Columbia v spomin na legendarnega plesalca, znanega kot Malanga: Druge zvrsti rumbe so bodisi izumrle, bodisi so izjemno redke in njihova pristnost vprašljiva (npr. tahona, papalote, mama'buela, gavilan, resedá, karinga, muñeca, mañunga, siguirya, palatino, ipd.) Rumbo so kot zvrst še dolgo preganjali, zato jo je prvič posnel šele legendarni rumbero Chano Pozo leta 1947, ko se je preselil v New York. Na posnetkih je med drugimi sodeloval tudi Arsenio Rodríguez, ki ga bomo podrobneje predstavili v naslednjem prispevku. Danes so najbolj znani izvajalci rumbe Muñequitos de Matanzas in Afrocuba de Matanzas, v Havani pa Los Papines, Clave y Guaguancó, in Yoruba Andabo. Rumba se tudi razvija - Los Chinitos so leta 1974 razvili sodobno zvrst rumbe guarapachangeo, ki se je prijela tudi med drugimi izvajalci in se stalno razvija. Skupina Afrocuba je leta 1973 začela kombinirati rumbo z batá bobni (batá-rumba), ki so sveti bobni v religiji Santería. Afrokubanska glasba pa ni povsem obstala v času. Skupina Sintesis že od leta 1976 ustvarja edinstveno fuzijo glasbe afriških prednikov in sodobne elektronske in rock glasbe. Pravzaprav pa je celotna sodobna kubanska glasba edinstvena fuzija, prežeta v enaki meri z elementi tako evropske kot afriške preteklosti. Kako sta se glasbi evropskih in afriških kultur spojili v eno samo, pa v naslednjem prispevku, ko bomo obravnavali son.
1 Comment
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (2/6) Prispevek je drugi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Bele melodije in črni ritmi Na Kubo so svojo glasbo prinesli tako beli kolonizatorji kot njihovi sužnji. Evropejci so glasbo pojmovali predvsem kot zmes melodije in harmonije, afričani pa kot zmes ritmičnih in tolkalskih elementov. Tolkala so bila v krščanski evropi do 15. stoletja celo prepovedana. Prvič so se pojavila v vojaških koračnicah in še v 18. stoletju so jih povezovali z militarizmom, na Kubi pa glede na okoliščine z 'afriškim primitivizmom'. A beli prebivalci Kube so bili bolj izpostavljeni afriški kulturi kot njihovi bratje v Evropi. Zato so se v glasbo evropskih priseljencev sčasoma začeli vrivati ritmični vzroci iz afriške glasbe. Ko razumemo zakoreninjenost teh vzorcev v kubanski glasbi, si lažje razlagamo vse od tradicionalne kubanske glasbe, pa do popularnosti reggaetona v sodobnem času. Navedeni ritmični vzorci so danes dovolj zakoreninjeni, da se občasno pojavljajo tudi v sodobni zahodni glasbi, čeprav le redko definirajo posamične glasbene zvrsti, kot je to pravilo v kubanski glasbi. Kubanska contradanza
V osnovi klavirsko glasbo so prirejali tudi za trobilsko-pihalne zasedbe "orquesta típica", najslavnejša skladatelja tovrstnih skladb pa sta bila Manuel Samuell in kasneje Ignacio Cervantes. Contradanzo so kasneje imenovali tudi danza - obstajajo različna mnenja, če je šlo sploh za različni glasbeni zvrsti, nedvomno pa je šlo za različna stila plesa. Contradanza je bil partnerski ples v skupini, danza pa neodvisen od skupine. Cinquillo je razširjen tudi v okoliških državah, kjer je potekala trgovina s sužnji. Nemalokrat je prisoten v ameriških zvrsteh, ki imajo korenine v črnski kulturi, npr. ragtime, jazz, zgodnji rock'n'roll in rockabilly glasba. Primeri San Pascual Bailón - prva kubanska contradanza neznanega avtorja z leta 1803 v izvedbi zasedbe orquesta typica: Elvis Presley, cinquillo v zgodnji rock glasbi (Hound Dog): Cinquillo v sodobni rock glasbi (Come Out and Play – Offspring): Habanera Sredi 19. stoletja se je razširil tudi vzorec tango, še preden je obstajal argentinski tango. Contradanze s tango vzorcem so poimenovali habanera. Danes se izraza habanera in tango pogosto uporabljata kot sinonima za žanr in ritmični vzorec. Habanero/tango vzorec lahko razlagamo kot tresillo z dodanim udarcem v tretji dobi. Kasneje je ta v Argentini postal osnova za milongo, ki se je nato razvijala naprej v argentinski tango. Habanero danes občasno zaznamo tudi v drugih zvrsteh, vse od klasične, pa do jazz in rock glasbe. Primeri El Amor En El Baile - prva habanera neznanega avtorja z leta 1842: Veinte Años – eno najbolj znanih habaner trova-avtorice Maria Teresa Vera L'Amour Est Un Oiseau Rebelle – primer habanere iz klasične glasbe, Georges Bizet je 1875 v sklopu opere Carmen napisal arijo, ki je bolj znana s popularnim naslovom Habanera kot s pravim naslovom: Uno – pesem skupine Muse iz leta 1999 je primer habanere v sodobni rock glasbi: Danzon Leta 1879 je Miguel Failde v Matanzasu predstavil pesem Las Alturas de Simpson (Višave v četrti Simpson). Pesem se je uradno zapisala v zgodovino kot prvi danzon, čeprav lahko podobne skladbe najdemo že v nekaj let starejših zapisih.
V primerjavi z contradanzo se je razširila zasedba inštrumentov, pesmi so postale strukturno bolj raznolike. Danzon je praviloma razširil enotaktni vzorec cinquillo z dvotaktnim baqueteo, ki je že zelo podoben koncept vzorcu clave v kasnejši kubanski glasbi. Baqueteo praviloma tolče tolkalo timbales, ki je nastalo za potrebe danzona in je nadomestilo pavke. Tolkalo timbales je še danes nepogrešljiv element kubanske plesne glasbe. V tem času se je utrjevala kubanska nacionalna zavest, in danzon je bil proglašen za prvi uradni kubanski ples, ki je zelo počasen in formalen. Nastanek danzona je sovpadal s koncem suženjstva na Kubi, zato je danzon že lahko na skrivaj vseboval kakšno afriško tolkalo in temnopoltega instrumentalista. Tudi Miguel Failde je imel v sebi precej črnske krvi in potez, saj je bila njegova mama mulatka. Zanimivo je, da sta tako kubanska rumba in danzon nastajala v istem času in kraju, a z rasne perspektive v dveh povsem ločenih svetovih. Danzon je še posebej pomemben tudi zato, ker velja za očeta svetovno znanega cha-cha-chaja, ki se je iz njega razvil v sredini 20. stoletja. Primeri La Alturas de Simpson – uradno prvi danzon je napisal Miguel Failde 1879: Envidia - eden redkih danzonov v repertoarju timba skupine Manolito Simonet y Su Trabuco: Bolero Leta 1885 je Pepe Sanchez v Santiagu napisal prvi bolero, z zelo direktnim naslovom Tristezas (Žalost). Sprva je tudi bolero temeljil na ritmičnem vzorcu cinquillo, a so ga avtorji postopoma opuščali.
Bolero je najenostavnejši kubanski ples brez strožjih pravil, kjer se plesalca v zaprti drži prepustita občutku in z rahlimi koraki prestopata z leve na desno nogo na prvo, drugo, in tretjo dobo, ter počivata na četrto.
Primeri Tristezas – prvi kubanski bolero, ki je morda najboljši približek izvorne različice. Aquellos Ojos Verdes - standard v žanru je leta 1929 napisal Nilo Menéndez in pel Adolfo Utrera: Dos Gardenias – en najznamenitejših bolerov v izvedbi skupine La Sonora Matancera, ki je leta 1947 spopularizirala pesem na Kubi. Jasno prikazuje prisotnost vzorca cinquillo, čeprav verjetno že takrat ni bil več več pravilo v boleru: Herido De Sombras – Ibrahim Ferrer, pri večini sodobne produkcije bolera gre za priredbe starih klasik. Cinquillo je, tudi ko obstaja, porinjen popolnoma v ozadje: Besame Mucho – kubanski bolero se je hitro razširil v latinskem svetu. »Poljubljaj me močno« izvira iz Mehike, napisala jo je Consuelo Velazquez pri 15 letih, preden je doživela svoj prvi poljub. Danes velja največkrat posneto mehiško skladbo s strani različnih avtorjev. V naslednjem prispevku se bomo lotili glasbe afriških kultur na Kubi
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (1/6) Prispevek je prvi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Areito
Znano je, da sta se iz areita v kubanski glasbi vse do danes ohranila inštrumenta maracas in güiro. Prav tako naj bi iz časov areita izhajalo izmenjajoče se petje vokalista in zbora, ki je zelo tipično za kubansko glasbo še danes. K ohranitvi teh elementov je kasneje prispevala tudi glasba afriških priseljencev, ki je vsebovala podobne značilnosti. Podeželska glasba med 15. in 18 stoletjem O glasbi na Kubi med 15. in 18. stoletjem je zelo malo zapisov, verjetno pa se takrat še ni bistveno razlikovala od glasbe, ki so jo izvajali v domovinah priseljencev. V 17. stoletju so Španci na podeželju ob spremstvu brenkal na ljudske napeve improvizirali deseterce. Takšne dogodke in glasbo so imenovali punto cubano ali punto guajiro - od tod izvira tudi tip pesmi guajira. Ta je v kasnejših obdobjih označevala vsaj dve povsem različni zvrsti glasbe, katerih rdeča nit so podeželski motivi v besedilih. Na podeželju je bil popularen španski ples zapateo, na Kubi pa naj bi se razvil zapateo tudi kot glasbena zvrst. Po nekaterih virih naj bi punto in zapateo bila prva avtohtona kubanska žanra, čeprav ni povsem jasno, kako sta se razlikovala od svojih evropskih različic.
Nengón Večjo težo pri razvoju kubanske glasbe pripisujemo žanrom nengón, changüí in sucu-sucu, ki veljajo za prednike zvrsti son. Te še niso imele predpisanega ritmičnega vzorca, je pa kubanska glasba skozi njih pridobivala na sinkopaciji in razvoju inštrumentov.
Narejen je iz drevesne veje ali drevesa, ki ima na enem koncu privezano vrv, na drugem koncu pa je privezan na skalo v luknji. Funkcioniral je kot basovski inštrument. Danes si je težko predstavljati zvok prvinskih nengón zasedb. Nekatere napeve iz tistega časa ohranjajo pri življenju trenutne changüí in son zasedbe, med najbolj znanimi nengón napevi pa je pesem Para ti Nengón. Primeri Demonstracija prvinske verzije nengóna s tingotalangom: Pesem Para ti Nengón v sodobni changüí izvedbi Morena Son:
Preko novih inštrumentov se je v prvi polovici 19. stoletja iz nengóna razvila glasbena zvrst changüí. Pogosto slišimo, da izvira iz Guantanama, a je verjetno bolj specifično nastal v okolici Baracoe, ki se nahaja v provinci Guantanamo. Changüí je v kubansko glasbo vnesel še več sinkopiranosti. Klasična changüí zasedba vsebuje tres, bongo, guiro ali guajo, maracas, marimbulo in enega ali več pevcev. Zanimivo je, da je changüí še vedno močno živa poulična glasba na vzhodu Kube, na posnetkih pa ga v precej posodobljeni fuziji ohranja predvsem družina Revé, s skupinama Elito Revé y Su Charangón in Oderquis Revé y Su Changüí. Primeri Primer neokrnjenene changüí pesmi skupine Elito Reve y Su Charangon: Moderen changüí v izvedbi Septeto Santiaguero: Elito Reve y Su Charangon uporabljajo changüí zgolj kot primes timbe, ki je namenjena plesalcem kasnejših kubanskih plesov, zato njihova glasba običajno temelji na clave ritmu: Oderquis Reve y Su Changui je brat Elita Reveja, ki ustvarja podobno glasbo. Moderen changüí pogosto vsebuje tudi klavir in druge neklasične changüí inštrumente: Sucu-sucu V drugi polovici 18. stoletja so na otoku Isla de Juventud (do leta 1978 imenovan Isla de Pinos) igrali podobno glasbo kot na vzhodu, le da so jo imenovali sucu-sucu. Čeprav nekateri zagovarjajo povsem neodvisen nastanek sucu-sucu, se zaradi zvočne podobnosti s changüí glasbo zdi bolj verjetno, da je obstajala vsaj nekakšna kulturna izmenjava med vzhodom Kube in otočkom na njenem jugu.
Začetnica zvrsti je Bruna Castillo, danes pa sucu-sucu ohranja pri življenju njen pravnuk Mongo Rives s svojimi skupinami Tumbita Criolla in Septeto Pinero. Primeri Nazoren primer igranja na mačeto v videospotu skupine Cinquillo Pinero: Primer klasične sucu-sucu pesmi, ki opeva legendo z otoka Isla del Pinos, v sodobni izvedbi skupine Sierra Maestra: Zvok najbolj pristne sucu-sucu zasedbe Mongo Rives y Su Tumbita Criola: V naslednjem prispevku pa se bomo lotili glasbe evropskih priseljencev v urbanih središčih.
Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 10 minut Članek je četrti del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih.
A sodobna timba ne cveti več na tegobah krize, saj je Kuba danes na poti prosperitete. Vodje novih skupin niso več glavni zaslužkarji. Niso več tisti, ki so najbolj škandalozno oblečeni in niso več tisti, ki brezkompromisno častijo vrednote kapitalizma. Krono glavnih provokatorjev so timba skupinam z glave strgali hip hop in reggaeton izvajalci. Timba je v tem času dozorela in danes kot konkurenčno prednost izpostavila izključno glasbo. Zdi se, da je sodobna timba rahlo bolj melodična kot nekoč, v vedno večji meri integrira druge glasbene žanre, pogosteje vključuje kubansko folklorno glasbo, oživlja pozabljene kubanske zvrsti kot je pilón, vključuje reggaeton, občasno pa posrka vase tudi druge karibske žanre izza meja Kube. Sodobna timba je bistveno kvalitetnejše posneta. Kuba je v novem tisočletju vložila veliko sredstev v razvoj snemalnih studijev z najsodobnejšo opremo, hkrati pa se je snemalna oprema pocenila in nekateri glasbeniki so si vrhunske snemalne studije postavili kar doma.
Na Kubi je sodobna timba primorana konkurirati uvoženi glasbeni zvrsti, ki jo lahko ustvarja vsakdo s povprečnim posluhom in računalnikom, je bistveno enostavnejša, in bližje sodobnemu mladostniku na Kubi. Reggaeton se po eni strani precej razlikuje od timbe, a po drugi strani uporablja zelo podoben provokativni pristop kot timba v 90-ih. Škandalozna besedila, nezaslišana moda, čaščenje materializma, seksa, spogledovanje s prostitucijo, itd. Konkurirati izključno z glasbo pa tudi na Kubi ni lahko. A timba ponovno pridobiva prostor v kubanskih medijih, in posledično postaja tudi na Kubi vse popularnejša.
Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 10 minut Članek je tretji del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih. V prejšnjih dveh prispevkih smo predstavili, kaj timba je, ter predhodnike timbe. Tokrat se prestavljamo v čas vzpona te glasbe, v devetdeseta leta, vse do nenadnega padca popularnosti na prelomu tisočletja in njenega kasnejšega ponovnega rojstva. Ključna oseba v razvoju timbe je flavtist José Luis Cortés 'El Tosco'. V 70-ih je deloval v skupini Los Van Van, nato pa je v 80-ih presedlal v Irakere. Leta 1988 je ustanovil stranski projekt Nueva Generación, s katerim je želel postaviti smernice za prihodnost kubanske glasbe. Zasnoval je koncept in strukturo glasbe, ki ji skupine sledijo še danes, in jo imenujemo timba. Pravzaprav bi težko rekli, da je izumil nekaj novega, je pa obstoječe elemente več zvrsti povezal na zelo spreten način kot nihče poprej. Skupino je preimenoval v NG La Banda, njihov prvi album pa je izšel 1989 z naslovom En La Calle (Na ulici). Leto 1989 je bil čas, ko je vzhodni blok začel razpadati, Kuba je izgubila glavne dobavitelje, in zavladala je globoka gospodarska kriza, t.i. período especial. Posledično se je morala država začeti odpirati. Spodbudila je turizem, odprla glasbene klube, oživila nočno življenje. Da bi ublažila inflacijo je legalizirala dolar. Omogočila je samostojno podjetništvo in glasbeniki so končno lahko zadržali del denarja od prodaje. Turisti so zahajali na koncerte, zapravljali dolarje, posledično pa so kot zmagovalci iz krize izšli timba glasbeniki. Ko je bil mesečni zaslužek povprečnega Kubanca $20, so vodje timba skupin zaslužili tudi do $12.000 mesečno. Kubancem so postali zgled, ki je vlival upanje, da obstaja pot iz krize. Timba pa je ponujala beg pred kruto resničnostjo, in tako vzcvetela na pogorišču kubanskega gospodarstva.
Ta je bila nazadnje problem v pred-revolucionarni Kubi, v krizi pa se je ponovno začela pojavljati. Manolín 'El Médico de la Salsa' je v pesmi Que Le Llegue Mi Mano (Naj ga [Kubanca] doseže moja roka) vladi odkrito grozil, da se seli v Miami, in v pesmi El Puente (Most), da bo zgradil most med Havano in Miamijem. Na videz banalna besedila so odsevala sentiment ulice. Drugi glavni protagonisti timbe so se izogibali provokacijam in poudarjali glasbeno inovacijo. Med pomembnejšimi so bili npr. Paulo FG y Su Élite, Manolito Simonet y Su Trabuco in Issac Delgado.
Njihove skladbe so redno opevale materializem, seks turizem in droge. Takšno dogajanje bi morda v manjšem klubu ostalo povsem neopaženo, a dogodek je spremljalo 100.000 ljudi in snemalo več mednarodnih TV postaj. Po nastopu je oblastem prekipelo. Rezultat škandala je bila 6 mesečna prepoved predvajanja in nastopanja skupine Charanga Habanera. Timba klubi so prišli pod drobnogled oblasti. Redne racije na koncertih pod pretvezo ostrih ukrepov proti prostituciji so zadale hud udarec timbi.
V izogib problemom so kubanske skupine začele umirjati svoja besedila. Paulo FG y Su Elite so sčasoma izgubili kreativni zanos. V svetu je vzpon timbe povsem zasenčil projekt Buena Vista Social Club, ki ga je pravzaprav skupaj sestavil ameriški multiinstrumentalist Ry Cooder z dobrim zaledjem v ameriški glasbeni industriji in vso podporo založb multinacionalk.
A glasba nikoli ni zares zatonila. V določenem obdobju je le izgubila podporo medijev in oblasti, posledično pa je njena popularnost močno upadla. Neopisljivi duh, ki so ga v zraku čutili tisti, ki so bili del tega, je izginil. Charanga Habanera je po javnem opravičilu in popolni prenovi zasedbe spet lahko nastopala. Nastali sta skupini Lazarito Valdés y Su Bamboleo, in iz nje Leonel Limonta y Azúcar Negra. Skupina Manolito Simonet y Su Trabuco je svoj prelomni album Marcando La Distancia izdala leta 1998, ko je popularnost zvrsti že upadala. Timbo so adaptirali tudi preživeli predniki te zvrsti, kot so Los Van Van, Orquesta Revé, in Adalberto Álvarez. Morda največje priznanje timbi je bil Grammy skupine Los Van Van za album Llego Van Van. Pupy je leta 2001 po 32 letih zapustil Los Van Van in ustanovil skupino Pupy y Los Que Son Son. Zdelo se je, da kljub nekaterim dosežkom timba nikoli ne bo več tako popularna, kot je bila v 90-ih. A nato je, da bi timbi povrnil ugled, leta 2008 nekdanji trobentač skupine Paulo FG y Su Élite ustanovil skupino Havana D'Primera… več o sodobni timbi pa v naslednjem prispevku. Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 10 minut Članek je drugi del 4-delne sage o Timbi, ki jo bomo objavljali po koščkih. V prejšnjem prispevku smo opisali kvalitete, ki odlikujejo timbo kot glasbeno zvrst. Tokrat opisujemo prednike timbe - skupine, ki so s svojimi inovacijami prispevale k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe, in družbene razmere, ki so vplivale na njen razvoj. Revolucija in spremembe Januarja 1959 Fidel Castro vkoraka v Havano. Sledi nacionalizacija, spor z ZDA, turisti pa se zaradi negotove situacije začnejo Kubi na veliko izogibati. Industrija plesa in glasbe doživi korenite spremembe. Leta 1962 odpre svoja vrata ENA (Escuelas Nacionales de Arte), ki omogoči glasbeno izobrazbo številnim Kubancem, ki prej niso imeli dostopa do kakršnekoli izobrazbe. Istega leta nastane Conjunto Folklórico Nacional, plesna skupina, ki še danes oživlja kubansko folkloro. A večina post-revolucionarnih sprememb ni bilo tako pozitivnih. Glasbene založbe so podržavili v monopolno založbo EGREM (Empresa de Grabaciones y Ediciones Musicales), plesni klubi so zapirali svoja vrata, glasbeniki pa so postali državni uslužbenci z redno plačo, neodvisno od tantiem in prodaje vstopnic. Uspešni glasbeniki so začeli zapuščati državo, in nastajati sta začeli dve kubanski glasbi - ena v ZDA (ki je v zahodnem mainstreamu postala znana kot "salsa") in druga na Kubi. Glasbena kriza in zametki novega ognja V 60-ih in 70-ih letih je posledično plesna glasba na Kubi doživljala pravo krizo. Po revoluciji je cvetela predvsem nueva trova, se pravi glasba domoljubnih kantavtorjev na brenkalih, ki so častili revolucijo. Pello El Afrokan je leta 1963 izumil nov plesni ritem mozambique, ki pa je ostal povsem lokalen in nepomemben v primerjavi s predrevolucionarnimi žanri svetovnih razsežnosti kot so mambo, cha cha, son, itd.
Kubanska glasba v ZDA je ostala bolj zvesta svojim koreninam. V 70-ih letih je pod vplivom migracij Kubancev v New Yorku nastala salsa. Ko so leta 1979 v ZDA delujoči salsa izvajalci (npr. Héctor Lavoe, Fania All Stars, itd.) prvič nastopili v Havani, se je občinstvo odzvalo zdolgočaseno, mediji pa so jih spljuvali kot kapitalistični ponaredek kubanske glasbe. Leta 1983 pa je v Havani odličen sprejem doživel venezuelski Oscar D'León, in sprožil krajše obdobje salsa buma na Kubi. Večina elementov salse je sicer že obstajala že v kubanskem sonu, zato je težko govoriti o izrazitem glasbenem vplivu salse na timbo.
Je pa salsa bum na Kubi spodbudil vnovično zanimanje kubancev za tradicionalno kubansko glasbo. V 80-ih je nastala skupina Adalberto Álvarez y Su Son, ki je takrat svoj son približala salsi. Los Van Van so, da bi ohranili popularnost, po zgledu salse začeli vključevati pozavne, a so ohranili rock inštrumente in harmonije. Poudarili so clave, a namesto son clave začeli vključevati rumba clave vzorec. Orquesta Revé so naredili podobno, le da so se vračali dlje v preteklost, k predniku sona po imenu changüí. Obdobje salsa buma na Kubi pa so kmalu zasenčile domače skupine, z glasbo, ki je bila bližje kubanskemu okusu. Čeprav te skupine niso odkrile timbe, so s svojimi inovacijami dale svoj prispevek k zvoku sodobne kubanske plesne glasbe. Postale so kalilnice talentov, ki so v začetku 90-ih razvijali timbo. V naslednjem prispevku bomo pojasnili, kako se je ta razvila iz zgoraj omenjenih inovacij. Prestavili se bomo v obdobje od leta 1989, v čas njenega nastanka, njenega vzpona in drastičnega padca njene popularnosti na prelomu tisočletja.
Njene ritmične strukture so s sinkopiranostjo in avtohtonimi inštrumenti povsem neprimerljive z drugimi glasbenimi žanri. Njene melodično harmonične strukture se po kompleksnosti zlahka postavljajo ob bok jazzu ali sofisticiranim šansonom. Z liričnega vidika je timba izjemno protislovna, saj obravnava po eni strani globoko religiozne, po drugi strani pa izjemno razvratne tematike, ki za navidezno preprostimi besedili na provokativen način odsevajo sentiment kubanskih ulic. Timba je kljub kompleksnosti izjemno poslušljiva, vesela glasba. Tudi ko se loteva otožnejših tematik, iz nje veje veselje, četudi občasno z grenkim priokusom. S svojim ritmom nas timba zlahka pripelje do gibanja, s kombinacijo melodij in harmonij pa tudi do solz. Je glasba, ki odseva kubansko dušo. Struktura glasbene skupine in pesmi Zasedbe, ki izvajajo timbo so pravi mali orkestri. Običajno štejejo okoli 15 glasbenikov, zato je timba precej polna glasba. Tudi struktura pesmi je izjemno raznolika. Namesto klasične 'verz-kitica' zgradbe običajne popularne pesmi ponuja kvalitetnejša timba strukturo, ki spominja na klasičen dramski trikotnik. Pesmi se praviloma začnejo z uvodom, sledi zasnova in zaplet. Pesem poslušalca pripelje do vrhunca v delu, ki ga imenujemo montuno (hrib), kjer se glasba razživi z dobro mero pretkane improvizacije. Sledi katarza, kjer se pesem umiri in konča. Pesmi boljših skupin se tako poslušajo kot dramske umetnije. Glasbeniki gradijo napetost v pesmih skozi variacijo aranžmajev, ki jih avtorji imenujejo 'menjava prestav'. Plesalci se učijo prepoznavati različne dele v pesmih, in se nanj odzvati z energijo in gibi, ki so primerni za posamezni del.
Pa začnimo...
Timba se je kot glasbena zvrst izoblikovala konec 80-ih in v začetku 90-ih, ter doživela vrhunec popularnosti sredi 90-ih let. Morda med mladimi Kubanci danes ni več tako priljubljena kot takrat, je pa z leti vse kvalitetnejša, konstantno razvijajoča se glasba, ki je v stiku s sodobnimi trendi, a jim nikoli ne podleže. V prihodnjih člankih bomo predstavili razvoj te glasbene zvrsti skozi vpliv družbenih razmer na Kubi, in skozi iskanje novih pristopov v glasbi vse od 60-ih let po revoluciji. Nato bomo opisali nastanek in vzpon te glasbene zvrsti v 90-ih letih. V zadnjem prispevku bomo obravnavali zvok sodobne timbe. A snovi še zdaleč ne bo zmanjkalo. Zametke glasbenih elementov, ki so se v kubanski glasbi ohranili vse do danes, lahko iščemo že v 15. stoletju, ko je na Kubi pristal Krištof Kolumb... (se nadaljuje) Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 5 minut Cubana Ljubljana vsak november odhaja na kolektivni dopust v evropsko Meko kubanskih plesov. Festival Havana en Belgrado 2017 je posebej zanimiv tudi zaradi koncertov. O skupini Maykel Blanco y Su Salsa Mayor smo se že razpisali, tokrat pa nekaj besed o bendu Alexander Abreu y Havana D'Primera. Havana D'Primera je predrzno ime ("najboljše iz Havane") upravičila že s prvim albumom Haciendo Historia ("delamo zgodovino") leta 2009 in si med plesalci v hipu prislužila kultni status. Vodja skupine je vsestranski Alexander Abreu, ki mu na Kubi ni para. Njegova skladateljska žilica je kriva, da se nas njihove pesmi vedno znova dotaknejo. Žametnost njegovega glasu vedno znova raztaplja izkušene plesalce in navlaži že tako razgrete plesalke. Njegova življenjska in navdihujoča poezija je močno dvignila kvaliteto besedil v kubanski glasbi. Njegovo svetovljansko uho je krivo, da je timba skupine Havana D'Primera pogosto začinjena z jazzom in zelo raznolikimi karibskimi žanri. Alexander se je preskusil tudi že v igralskih vodah, ko je v filmu Emira Kusturice z naslovom 7 dni v Havani je odigral vlogo taksista. Su Historia Verdadera Alexander Abreu Manresa se je rodil 6. septembra 1976 v Cienfuegosu. Danes morda ni videti, da je želel postati atlet, a odraščal je v družini amaterskih glasbenikov in starši so ga raje vpisali v glasbeno šolo ko je imel 10 let. Želel je igrati flavto, toda starši so ga usmerjali v trobento. Sodeloval je v vokalni skupini in občasno v pouličnih karnevalskih skupinah. Leta 1994 se je vpisal na študij trobente v Havani. Le nekaj dni po selitvi v Havano je spoznal Manolina ('El Medico de la Salsa'). Ta je Alexandra povabil na svoj koncert, a ker je trobentač zamujal, je vskočil Alexander. Opazil ga je Paulo FG, in po nekaj tednih v Havani je Alexander postal trobentač v eni najpomembnejših timba skupin tistega časa Paulo FG y Su Elite, s katero je igral nadaljnjih 7 let. Leta 1997 je doštudiral in postal profesor trobente. Kot studijski glasbenik je sodeloval praktično z vsemi pomembnimi kubanskimi izvajalci. Leta 1998 je igral v legendarni supergrupi timba bendov tistega časa Team Cuba. Leta 2000 je krajši čas igral v zasedbi Irakere. Leta 2001 je celo snemal trobento na albumu v Sloveniji živečega Ukrajinca Vitaly y Su Timba Habanera, na katerem je sodeloval tudi Ariel Cubria, izšel pa je pri slovenski založbi Pelikan. Leta 2002 si je na dobrodelnem dogodku delil oder z zvezdniki James Brown, Sting, Andrea Bocelli in drugimi, kjer je v zasedbi Augusto Enríquez y su Mambo Band spremljal Luciana Pavarottija.
Leta 2004 se je preselil na Dansko in se poročil z danko Lolito Kaler. Deloval je kot gostujoči profesor na konservatoriju v Kopenhagnu. Začel je sodelovati z dansko skupino Grupo Danson, kjer je odkril svoj avtorski potencial. Z njimi je leta 2006 posnel prvi album, ki nosi ime po Alexandrovi večni Mi Musica. V Kopenhagnu si je ogledal koncert ameriške salsa skupine Spanish Harlem Orchestra. Njihov cilj je bil v newyorško salso duro vrniti zvok in vznemirljivost zlatih časov. Alexander je takrat dobil navdih, da bi na enak način kubanski timbi povrnil čast in slavo. A zavedal se je, da to lahko naredi le doma. Me Dicen Cuba Leta 2008 se je vrnil na Kubo. Posnel je nekaj lastnih pesmi, in sočasno ustanovil skupino Havana D'Primera. Njihova prva pesem Resumen De Los 90 (Povzetek Devetdesetih) naj bi Kubance spomnila na vznemirljivost zlatih časov timbe. Za prvi album so ponovno posneli dve Alexandrovi pesmi z albuma Grupo Danson, da bi jih spoznali tudi Kubanci. To sta Mi Musica (Moja glasba) in udarna Historia Verdadera (Resnična zgodba).
Nekatere pesmi Grupo Danson se niso znašle na albumih Havana D'Primera, še vedno pa jih izvajajo v živo. Njihovi nadaljnji uspehi so bili Pasaporte (Potni list) in klasika Bailarina (Plesalka). V svetovljanski La Vuelta Al Mundo (Okrog sveta) so peli o svojem poslanstvu širjenja timbe po svetu, pesem Me Dicen Cuba (Pravijo mi Kuba) pa je postala že skoraj himna. Prepoznavni vzklik, ki ga Alexander vztrajno ponavlja v pesmih skozi vse albume je 'Vaya camina por arriba el mambo', s katero pozove plesalce v mambo del pesmi.
Havana D'Primera je za vse albume prejela najprestižnejšo kubansko nagrado Cubadisco, leta 2010 za najboljši debitantski album, leta 2013 za najboljši plesni album, leta 2015 pa tudi veliko nagrado žirije. Prejeli so nagradi Lucas za videospota pesmi Al Fin De La Vida in La Vuelta Al Mundo, zanimivo pa je, da za največji komercialni uspeh Pasaporte niso prejeli nagrade, saj se na Kubi ni vrtel.
Zgodovina "kubanske salse" kot plesa Avtor: Jan Bervar Predviden čas branja: 4 minute Pisalo se je leto 1956 in Havana je vrela pod vplivom Amerike: bogata kubanska kulturna dediščina se je mešala z vplivi iz ZDA in redki so slutili, da se bo država v nekaj letih praktično izolirala od zahodnega sveta. V tem okolju so mladi, ki so jim bila nenadoma odprta vrata prej ekskluzivnih havanskih klubov, iznašli novo obliko plesa, ki je še danes še kako živ, razvijajoč in prinaša veselje celemu svetu.
Ko se plesalci zvečer vračajo na svoje domove, v Havani širijo govorice o novem plesu, ki združuje tradicionalne ritme in figure kubanskih plesov s svežim vetrom iz Amerike. Nenadoma bi vsi radi znali plesati, kot plešejo v Casinu in rojen je nov ples – CASINO, oz. za laike in turiste; »kubanska salsa«.
Rusi odhajajo! Leta 1989 se Kubancem podre svet – propade Sovjetska zveza, ki je v zadnjih desetletjih po visokih cenah od njih kupovala sladkor, ter skrbela za dober življenjski standard povprečnega Kubanca. Čez noč zmanjka hrane, večina prebivalstva je pahnjena v revščino, Fidel pa oznani začetek »posebnega obdobja« na Kubi – obdobja varčevanja, odrekanja in razočaranja. Razočaranje rodi jezo, jeza rodi upor. V 1990ih letih črno in mešano (mulato) prebivalstvo Kube svoj nenasilen upor usmeri tudi skozi glasbo: v plesni glasbi eksplodira agresivnost ritma, vanjo pridejo vplivi funka, jazza in rocka, igranje inštrumentov pa postane res virtuozno. Glasbene skupine se javno borijo ena proti drugi, kdo bo boljši, bolj vroč, bolj kontroverzen. Ples postaja bolj divji, bolj povezan z glasbo... rodila se je glasbena zvrst Timba! Ples Casino, večni kameleon, se Timbi brez težav prilagodi. Kot zahteva glasba, postane ples bolj raznovrsten: na trenutne kompleksnejši, na trenutke vključujoč elemente drugih plesov (rumba, despelote), predvsem pa pridobi na izražanju mulatske samozavesti, s katero plesalci in plesalke poudarjajo ponos, sproščenost in svoj spolni karakter.
Casino je danes v razcvetu, saj gre za nalezljiv ples s še bolj nalezljivo glasbo. Število festivalov, kjer so kubanski plesi – vključno s Casinom – v ospredju, raste iz leta v leto, kubanske skupine pa izdajajo vse bolj progresivno Timba glasbo. Prav zaradi te bogatosti plesa, glasbe in povezanih stilov pa se ga plesalci zlepa ne naveličamo :) Pridruži se nam v Cubana Ljubljana in se prepričaj v njegov čar <3
|
TREMENDA MUELA Za vse, ki bi kubanske plese, glasbo in kulturo radi razumeli res intimno. Arhivi
September 2023
Kategorije
All
|