|
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (3/6) Prispevek je tretji del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Transatlantska trgovina s sužnji S kolonialisti na Kubo ni vdrla le evropska kultura, pač pa tudi kultura (njihovih) afriških sužnjev. Ključno vlogo pri njenem ohranjanju so že takrat odigrala večnamenska afriška združenja, t.i cabildos, hiše, kjer so posamezna plemena in skupnosti skozi glasbo in ples ohranjala tradicije. Španski oblastniki so jih dopuščali, da bi ublažili napetosti med sužnji in lastniki ter tako preprečili vstaje sužnjev, kot so jih npr. doživeli na Haitiju. friška kultura se je na Kubi kmalu začela razlikovati od svoje izvorne različice. Mladi sužnji namreč niti niso imeli dovolj znanja, da bi gojili svojo kulturo na pristen način, prav tako pa materiali za izdelavo inštrumentov v novem svetu niso bili vedno na voljo. Včasih so kot tolkala uporabili kar delovna orodja, npr. motika, mačeta, kravji zvonec. Tako je tudi glasba Afričanov na Kubi začela dobivati lastne značilnosti in postajati kubanska glasba Razvoj afriške glasbe na Kubi Prvi sužnji so bili na Kubo uvoženi s področja od Angole do današnjega Konga, na Kubi pa se potomcev oprime preprost skupinski vzdevek Congo. S seboj so prinesli skupek verovanj, ki se na Kubi razvije v religijsko skupino Palo (Monte, Mayombe, Kimbisa...), poimenovano tudi Reglas de Congo. Poleg s tem povezane glasbe in plesov so potomci Konga kubanski kulturi prispevali tudi neversko glasbo in ples Yuka, ki je neposreden prednik kubanske rumbe, ter glasbo in ples Makuta, ki se izvajata na istoimenske bobne. Ti veljajo za neposrednega prednika tolkala konge, ki je še dandanes verjetno najbolj znan kubanski inštrument. Kot zanimivost omenimo še njihove originalne jezike iz jezikovne družine Bantu, katerih besede še vedno živijo v glasbenih terminih in jih spoznamo po zaporedjih črk »ng« in »mb«, (npr. mambo, tumbao, conga, bongo, marimbula, itd.). Druga plemenska skupina sužnjev je prihajala iz ljudstev Fon, Ewe, Popo, ter Mahi iz kraljevine Dahomej, današnjega Benina. Na Kubo so prinesli svojo kulturo, temelječo na religiji Vodu, ki se je na Kubi prime oznaka Arará (po beninskem mestu Allada). Njihova tolkala so podobna tistim iz Yuke in Makute.
Kubanske zasedbe tudi v sodobni glasbi pogosto vključujejo elemente te religije. V besedilih omenjajo in kličejo njene angele, t.i. oriše (Elegua, Ochun, Ogun, Obatala, Yemaya, Ochosi, Babalu Aye, Oya, Chango, ipd.), na večino oriš pa so vezani tako posamični ritmični kot tudi plesni elementi. Četrta skupina sužnjev je bila na Kubo ugrabljena iz regije Calabar, dela današnje Nigerije in Kamerona. Na Kubi imenovani Carabalí so najbolj razvpiti po skrivni moški organizaciji Abakuá (zelo ohlapno primerljivi z mešanico prostozidarjev in mafije), ki goji svoje glasbene tradicije. Po eni izmed teorij naj bi iz njihovih tradicij izviral ritem in inštrument clave. Nekateri sužnji so prišli na Kubo v provinco Oriente v začetku 19. stoletja preko Haitija, ko so njihovi lastniki bežali pred tamkajšnjo revolucijo. Ti sužnji, večinoma potomci sužnjev iz današnjega Benina, so na vzhod Kube prinesli svojo različico religije in kulture Vodú in neversko glasbo ter ples Gagá. Znani so tudi po ustanavljanju organizacij Tumba francesa, ki gojijo svoje glasbene tradicije. Iz njih naj bi izviral inštrument catá oz. guagua, ki svoje mesto kasneje najde v kubanski rumbi. Zanimiv pojav predstavljajo tudi poulični karevali afriškega izvora conga. Te vsebujejo precej hitre in polne ritme, ki se občasno pojavljajo tudi v sodobni timbi. Močan črnski vpliv so tudi sprehajajoči pevski zbori coros de clave. Šteli so tudi do 150 članov, za spremljavo so uporabljali improvizirane inštrumente, npr. clave, škaf bas, banjo kot tolkalo, ali kitara. Med leti 1880 in 1920 je bilo okoli 60 takšnih zasedb, danes pa na žalost niso več žive. Njihovo petje je zaznamovalo predvsem vokalne in lirične elemente v rumbi. Primeri Hvalnica yorubanski oriši Obatala v izvedbi Lazara Rosa - Baba Fururu: Divja Palo pesem Buena Noche: Rumba
Skozi rumbo se v kubansko glasbo vsidra najpomembnejši inštrument in ritem clave. Njegov pravi izvor je ena največjih ugank, a danes definira kubansko glasbo (ter večino latinske plesne glasbe nasploh) in povezuje glasbene zvrsti, katerih prednik je kubanski son.  Danes so ohranjeni še trije glavni stili rumbe. Prvi je Yambú, katerega ime naj bi izviralo iz majhnega kraja v Kongu po imenu Yambula. Glasbo najbolj definira počasnost, v Havani je najpogosteje osnovana na vzorcu son clave, v Matanzasu pa na vzorcu yambú clave, redkeje je prisoten tudi vzorec rumba clave. Ples je izrazito eleganten, v nekaterih interpretacijah pa tudi prikazuje ples starejšega gospoda s seksi mladenko. Yambú se je nato razvijal v hitrejši Guaguancó, katerega ime gre iskati v inštrumentu guagua. Guaguanco danes praviloma temelji na vzorcu rumba clave, je zelo hiter, ples najbolj definira tekmovalnost ter plesni gib vacunao, s katerim plesalec neprestano poskuša simbolično oploditi soplesalko, ki mu tega ne dovoli. Tretja preživela zvrst rumbe pa je najhitrejša Columbia, ki za razliko od ostalih ni nastala v pristaniščih, temveč na podeželju - poimenovna je po železniški postaji v bližini Matanzasa. Pri razvoju te zvrsti so imele velik vpliv tradicije Abakuá, uporablja se najbolj "afriški" 6/8 clave vzorec, ki ga najdemo npr. tudi v Palu, ples pa je tekmovalen, včasih izključno moški, solo prikaz možatosti ter spretnosti plesalca, ki se z energičnimi gibi odziva na bobnanje tolkalistov. Primeri Yambú klasika Ave Maria Morena: Gozadera - Guaguancó z leta 2012, ena uspešnejših rumb v sodobnem času: Recuerdo a Malanga – Columbia v spomin na legendarnega plesalca, znanega kot Malanga: Druge zvrsti rumbe so bodisi izumrle, bodisi so izjemno redke in njihova pristnost vprašljiva (npr. tahona, papalote, mama'buela, gavilan, resedá, karinga, muñeca, mañunga, siguirya, palatino, ipd.) Rumbo so kot zvrst še dolgo preganjali, zato jo je prvič posnel šele legendarni rumbero Chano Pozo leta 1947, ko se je preselil v New York. Na posnetkih je med drugimi sodeloval tudi Arsenio Rodríguez, ki ga bomo podrobneje predstavili v naslednjem prispevku. Danes so najbolj znani izvajalci rumbe Muñequitos de Matanzas in Afrocuba de Matanzas, v Havani pa Los Papines, Clave y Guaguancó, in Yoruba Andabo. Rumba se tudi razvija - Los Chinitos so leta 1974 razvili sodobno zvrst rumbe guarapachangeo, ki se je prijela tudi med drugimi izvajalci in se stalno razvija. Skupina Afrocuba je leta 1973 začela kombinirati rumbo z batá bobni (batá-rumba), ki so sveti bobni v religiji Santería. Afrokubanska glasba pa ni povsem obstala v času. Skupina Sintesis že od leta 1976 ustvarja edinstveno fuzijo glasbe afriških prednikov in sodobne elektronske in rock glasbe. Pravzaprav pa je celotna sodobna kubanska glasba edinstvena fuzija, prežeta v enaki meri z elementi tako evropske kot afriške preteklosti. Kako sta se glasbi evropskih in afriških kultur spojili v eno samo, pa v naslednjem prispevku, ko bomo obravnavali son.
0 Comments
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (2/6) Prispevek je drugi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Bele melodije in črni ritmi Na Kubo so svojo glasbo prinesli tako beli kolonizatorji kot njihovi sužnji. Evropejci so glasbo pojmovali predvsem kot zmes melodije in harmonije, afričani pa kot zmes ritmičnih in tolkalskih elementov. Tolkala so bila v krščanski evropi do 15. stoletja celo prepovedana. Prvič so se pojavila v vojaških koračnicah in še v 18. stoletju so jih povezovali z militarizmom, na Kubi pa glede na okoliščine z 'afriškim primitivizmom'. A beli prebivalci Kube so bili bolj izpostavljeni afriški kulturi kot njihovi bratje v Evropi. Zato so se v glasbo evropskih priseljencev sčasoma začeli vrivati ritmični vzroci iz afriške glasbe. Ko razumemo zakoreninjenost teh vzorcev v kubanski glasbi, si lažje razlagamo vse od tradicionalne kubanske glasbe, pa do popularnosti reggaetona v sodobnem času. Navedeni ritmični vzorci so danes dovolj zakoreninjeni, da se občasno pojavljajo tudi v sodobni zahodni glasbi, čeprav le redko definirajo posamične glasbene zvrsti, kot je to pravilo v kubanski glasbi. Kubanska contradanza
V osnovi klavirsko glasbo so prirejali tudi za trobilsko-pihalne zasedbe "orquesta típica", najslavnejša skladatelja tovrstnih skladb pa sta bila Manuel Samuell in kasneje Ignacio Cervantes. Contradanzo so kasneje imenovali tudi danza - obstajajo različna mnenja, če je šlo sploh za različni glasbeni zvrsti, nedvomno pa je šlo za različna stila plesa. Contradanza je bil partnerski ples v skupini, danza pa neodvisen od skupine. Cinquillo je razširjen tudi v okoliških državah, kjer je potekala trgovina s sužnji. Nemalokrat je prisoten v ameriških zvrsteh, ki imajo korenine v črnski kulturi, npr. ragtime, jazz, zgodnji rock'n'roll in rockabilly glasba. Primeri San Pascual Bailón - prva kubanska contradanza neznanega avtorja z leta 1803 v izvedbi zasedbe orquesta typica: Elvis Presley, cinquillo v zgodnji rock glasbi (Hound Dog): Cinquillo v sodobni rock glasbi (Come Out and Play – Offspring): Habanera Sredi 19. stoletja se je razširil tudi vzorec tango, še preden je obstajal argentinski tango. Contradanze s tango vzorcem so poimenovali habanera. Danes se izraza habanera in tango pogosto uporabljata kot sinonima za žanr in ritmični vzorec. Habanero/tango vzorec lahko razlagamo kot tresillo z dodanim udarcem v tretji dobi. Kasneje je ta v Argentini postal osnova za milongo, ki se je nato razvijala naprej v argentinski tango. Habanero danes občasno zaznamo tudi v drugih zvrsteh, vse od klasične, pa do jazz in rock glasbe. Primeri El Amor En El Baile - prva habanera neznanega avtorja z leta 1842: Veinte Años – eno najbolj znanih habaner trova-avtorice Maria Teresa Vera L'Amour Est Un Oiseau Rebelle – primer habanere iz klasične glasbe, Georges Bizet je 1875 v sklopu opere Carmen napisal arijo, ki je bolj znana s popularnim naslovom Habanera kot s pravim naslovom: Uno – pesem skupine Muse iz leta 1999 je primer habanere v sodobni rock glasbi: Danzon Leta 1879 je Miguel Failde v Matanzasu predstavil pesem Las Alturas de Simpson (Višave v četrti Simpson). Pesem se je uradno zapisala v zgodovino kot prvi danzon, čeprav lahko podobne skladbe najdemo že v nekaj let starejših zapisih.
V primerjavi z contradanzo se je razširila zasedba inštrumentov, pesmi so postale strukturno bolj raznolike. Danzon je praviloma razširil enotaktni vzorec cinquillo z dvotaktnim baqueteo, ki je že zelo podoben koncept vzorcu clave v kasnejši kubanski glasbi. Baqueteo praviloma tolče tolkalo timbales, ki je nastalo za potrebe danzona in je nadomestilo pavke. Tolkalo timbales je še danes nepogrešljiv element kubanske plesne glasbe. V tem času se je utrjevala kubanska nacionalna zavest, in danzon je bil proglašen za prvi uradni kubanski ples, ki je zelo počasen in formalen. Nastanek danzona je sovpadal s koncem suženjstva na Kubi, zato je danzon že lahko na skrivaj vseboval kakšno afriško tolkalo in temnopoltega instrumentalista. Tudi Miguel Failde je imel v sebi precej črnske krvi in potez, saj je bila njegova mama mulatka. Zanimivo je, da sta tako kubanska rumba in danzon nastajala v istem času in kraju, a z rasne perspektive v dveh povsem ločenih svetovih. Danzon je še posebej pomemben tudi zato, ker velja za očeta svetovno znanega cha-cha-chaja, ki se je iz njega razvil v sredini 20. stoletja. Primeri La Alturas de Simpson – uradno prvi danzon je napisal Miguel Failde 1879: Envidia - eden redkih danzonov v repertoarju timba skupine Manolito Simonet y Su Trabuco: Bolero Leta 1885 je Pepe Sanchez v Santiagu napisal prvi bolero, z zelo direktnim naslovom Tristezas (Žalost). Sprva je tudi bolero temeljil na ritmičnem vzorcu cinquillo, a so ga avtorji postopoma opuščali.
Bolero je najenostavnejši kubanski ples brez strožjih pravil, kjer se plesalca v zaprti drži prepustita občutku in z rahlimi koraki prestopata z leve na desno nogo na prvo, drugo, in tretjo dobo, ter počivata na četrto.
Primeri Tristezas – prvi kubanski bolero, ki je morda najboljši približek izvorne različice. Aquellos Ojos Verdes - standard v žanru je leta 1929 napisal Nilo Menéndez in pel Adolfo Utrera: Dos Gardenias – en najznamenitejših bolerov v izvedbi skupine La Sonora Matancera, ki je leta 1947 spopularizirala pesem na Kubi. Jasno prikazuje prisotnost vzorca cinquillo, čeprav verjetno že takrat ni bil več več pravilo v boleru: Herido De Sombras – Ibrahim Ferrer, pri večini sodobne produkcije bolera gre za priredbe starih klasik. Cinquillo je, tudi ko obstaja, porinjen popolnoma v ozadje: Besame Mucho – kubanski bolero se je hitro razširil v latinskem svetu. »Poljubljaj me močno« izvira iz Mehike, napisala jo je Consuelo Velazquez pri 15 letih, preden je doživela svoj prvi poljub. Danes velja največkrat posneto mehiško skladbo s strani različnih avtorjev. V naslednjem prispevku se bomo lotili glasbe afriških kultur na Kubi
Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (1/6) Prispevek je prvi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo. Avtor: Uroš Švagan Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij. Areito
Znano je, da sta se iz areita v kubanski glasbi vse do danes ohranila inštrumenta maracas in güiro. Prav tako naj bi iz časov areita izhajalo izmenjajoče se petje vokalista in zbora, ki je zelo tipično za kubansko glasbo še danes. K ohranitvi teh elementov je kasneje prispevala tudi glasba afriških priseljencev, ki je vsebovala podobne značilnosti. Podeželska glasba med 15. in 18 stoletjem O glasbi na Kubi med 15. in 18. stoletjem je zelo malo zapisov, verjetno pa se takrat še ni bistveno razlikovala od glasbe, ki so jo izvajali v domovinah priseljencev. V 17. stoletju so Španci na podeželju ob spremstvu brenkal na ljudske napeve improvizirali deseterce. Takšne dogodke in glasbo so imenovali punto cubano ali punto guajiro - od tod izvira tudi tip pesmi guajira. Ta je v kasnejših obdobjih označevala vsaj dve povsem različni zvrsti glasbe, katerih rdeča nit so podeželski motivi v besedilih. Na podeželju je bil popularen španski ples zapateo, na Kubi pa naj bi se razvil zapateo tudi kot glasbena zvrst. Po nekaterih virih naj bi punto in zapateo bila prva avtohtona kubanska žanra, čeprav ni povsem jasno, kako sta se razlikovala od svojih evropskih različic.
Nengón Večjo težo pri razvoju kubanske glasbe pripisujemo žanrom nengón, changüí in sucu-sucu, ki veljajo za prednike zvrsti son. Te še niso imele predpisanega ritmičnega vzorca, je pa kubanska glasba skozi njih pridobivala na sinkopaciji in razvoju inštrumentov.
Narejen je iz drevesne veje ali drevesa, ki ima na enem koncu privezano vrv, na drugem koncu pa je privezan na skalo v luknji. Funkcioniral je kot basovski inštrument. Danes si je težko predstavljati zvok prvinskih nengón zasedb. Nekatere napeve iz tistega časa ohranjajo pri življenju trenutne changüí in son zasedbe, med najbolj znanimi nengón napevi pa je pesem Para ti Nengón. Primeri Demonstracija prvinske verzije nengóna s tingotalangom: Pesem Para ti Nengón v sodobni changüí izvedbi Morena Son:
Preko novih inštrumentov se je v prvi polovici 19. stoletja iz nengóna razvila glasbena zvrst changüí. Pogosto slišimo, da izvira iz Guantanama, a je verjetno bolj specifično nastal v okolici Baracoe, ki se nahaja v provinci Guantanamo. Changüí je v kubansko glasbo vnesel še več sinkopiranosti. Klasična changüí zasedba vsebuje tres, bongo, guiro ali guajo, maracas, marimbulo in enega ali več pevcev. Zanimivo je, da je changüí še vedno močno živa poulična glasba na vzhodu Kube, na posnetkih pa ga v precej posodobljeni fuziji ohranja predvsem družina Revé, s skupinama Elito Revé y Su Charangón in Oderquis Revé y Su Changüí. Primeri Primer neokrnjenene changüí pesmi skupine Elito Reve y Su Charangon: Moderen changüí v izvedbi Septeto Santiaguero: Elito Reve y Su Charangon uporabljajo changüí zgolj kot primes timbe, ki je namenjena plesalcem kasnejših kubanskih plesov, zato njihova glasba običajno temelji na clave ritmu: Oderquis Reve y Su Changui je brat Elita Reveja, ki ustvarja podobno glasbo. Moderen changüí pogosto vsebuje tudi klavir in druge neklasične changüí inštrumente: Sucu-sucu V drugi polovici 18. stoletja so na otoku Isla de Juventud (do leta 1978 imenovan Isla de Pinos) igrali podobno glasbo kot na vzhodu, le da so jo imenovali sucu-sucu. Čeprav nekateri zagovarjajo povsem neodvisen nastanek sucu-sucu, se zaradi zvočne podobnosti s changüí glasbo zdi bolj verjetno, da je obstajala vsaj nekakšna kulturna izmenjava med vzhodom Kube in otočkom na njenem jugu.
Začetnica zvrsti je Bruna Castillo, danes pa sucu-sucu ohranja pri življenju njen pravnuk Mongo Rives s svojimi skupinami Tumbita Criolla in Septeto Pinero. Primeri Nazoren primer igranja na mačeto v videospotu skupine Cinquillo Pinero: Primer klasične sucu-sucu pesmi, ki opeva legendo z otoka Isla del Pinos, v sodobni izvedbi skupine Sierra Maestra: Zvok najbolj pristne sucu-sucu zasedbe Mongo Rives y Su Tumbita Criola: V naslednjem prispevku pa se bomo lotili glasbe evropskih priseljencev v urbanih središčih.
Začetki: Eddy-K Začetki Los 4 segajo v leto 1997, ko se kubanska poba Eddy (Eduardo Mora Hernández) ter Kleidis "K" Leyden odločita narediti svoj reggaeton bend Eddy-K. Na Kubi takrat kot glasbena zvrst še vedno kraljuje plesna timba, reggaeton pa je lokalno še popolnoma v underground povojih, zaznala ga še ni niti vladajoča klika, da bi ga kasneje lahko prepovedala zaradi opolzkih besedil. Čez eno leto se jima pridruži še Jorgito (Jorge Francisco Hernández Carvajal), znan tudi po vzdevku Jorge Jr, ki je današnji motor Los 4, najpomembnejša oseba v tem članku ter seveda na prihajajočem koncertu. S “K”jem so se hitro skregali, zato se bendu pridružita še Damian Aguirre Perez ter "DJ Tony" (José Antonio Suárez Torres), s čimer skupina dobi prepoznavno obliko “štirice”, ki jim oboževalci nadenejo neuradno ime “divjaki” (Los Salvajes). Prva albuma, prve turneje, ter prvi razpad V naslednjih letih fantje, ki še vedno nastopajo pod uradnim imenom Eddy-K, ustvarjajo glasbo, gradijo bazo oboževalcev, ter pet let dela okronajo leta 2004 z izdajo prvenca Aquí están los cuatro (“tu so štirje”), od koder prihaja tudi naslovna pesem, ki je povsem duro reggaetonska. Zaradi vse večje populatnosti jih leta 2006 na evropsko turnejo vzamejo celo velikani Charanga Habanera, ki se prav tako iz timbe vse bolj preobražajo v reggaeton in komercialnejše zvoke. S Charango, ki v njih vidi potencial in inspiracijo, se bodo v prihodnosti še mnogokrat srečali. Po izdaji drugega albuma Llegaron Los Salvajes (“prišli so divjaki”) leta 2007, ki vsebuje reggaeton hite, kot so El Chacal (“šakal”), dosežejo novo stopnico popularnosti, vendar jih že v 2008 doleti klasičena usoda mnogih kubanskih bendov – v želji po mednarodnem megauspehu dva od članov benda (Eddy in DJ Tony) med turnejo ostaneta v Miamiju, kjer upata na ameriške sanje (ki, kot je v navadi za kubance v ZDA, nikoli ne pridejo). Rojeni so Los 4 Jorgito in Damian se ne predata – ostajata v Havani in od leta 2008 nadaljujeta z glasbenim razvojem pod novim hibridnim imenom Los 4 (Los Salvajes). V skupino nanovačita še danes uspešnega reggaetonera El Principa, ter, nenavadno za reggaeton, pianista Franka Palaciosa, kar že nakazuje, da bo iz njihovega reggaetona nastalo nekaj večjega. In res, Los 4 najdejo novo glasbeno formulo – iz energične plesne timbe poberejo klavir in trobila, iz kubanske rumbe ritmično hrbtenico “rumba clave”, iz reggaetona pa preprostost, energijo, ritmične vokale, ter – na žalost – precej trivialna besedila. Rojen je timbaton, križanec med timbo in reggaetonom, ki ga z izjemno unikatnim zvokom ljudstvu predajajo Los 4 – znanilci nove dobe plesne glasbe. Los 4 o razvoju pravijo: “Jorgito najprej ni bil navdušen nad klavirjem, saj je reggaeton glasba, ki jo dela samo DJ. Pa smo ga prepričali, ko je slišal, kako bogatejša je lahko glasba!” Ker se v teh letih prebuja tudi novi val virtuozne in cerebralne timbe (preko Havane d’Primere), o sebi takrat Los 4 brez dlake na jeziku pravijo: "Hočemo prikazati tisto preprosto esenco kubanske glasbe, ki je od 1990-ih izgubljena, iz časov, ko glasba ni bila tako komplicirana.” Podpre jih celo kubanski državni aparat, saj njihovi teksti ne gredo do nesprejemljive vulgarnosti, hkrati pa so še vedno dovolj podobni timbi, da jih predvajajo na kubanskih državnih radijih ter televiziji. Kubanska mladina ponori, Los 4 pa leta 2010 izdajo svoj “novi” prvenec Escucha lo que traje (“poslušaj, kar prinašam!”), nabit s hiti, kot so Ahora Como Te Mantienes, Fresa y Chocolate, Si Se Va a Formar Que Se Forme, ter El Oro Es Mío. Do vrhunca timbatona in naprej Od leta 2010 do 2016 so Los 4 rastli glasbeno in popularno. Leta 2011 izdajo povprečna albuma Los Arca in Felicitame, leta 2013 album pa El Maltrato ("zloraba"), kjer izpilijo timbaton zvok do potankosti. Skupini se v tem času pridruži še njihov secret ingredient Angel Batule (zato v pesmih pogosto slišimo vzklike "Batule DJ!"), ki prevzame vlogo producenta in aranžerja in s svojim računalnikom prevzame glavne škarje in platno za izdelavo hitov. Svoje prvržence, sploh pa plesalce, dokončno sezujejo z izbruhom produktivnosti leta 2016, ko izdajo kar dva albuma. Že na prvem albumu Mas Fuerte Que Ayer ("močnejši kot včeraj") dajejo slutiti, da prihaja njihov čas, s pesmijo Contestame ("odgovori mi"). Leto 2016 pa Los 4 zaključijo z izdajo svoje mojstrovine, albuma Asi Somos ("taki smo"), ki postreže s celim nizom plesnih hitov, ki še danes kraljujejo na plesiščih: A La Larga, Arrebatate, Asi Somos, Mentira, Lo Que Tengo Yo, ter Me Acuerdo, kjer svoji zmagovalni formuli dodajo še res izpiljene refrene, vokalne in melodične hook-e, ter postavijo nov mejnik v kubanski plesni glasbi. 22. junija jih bomo videli v Lignanu, pod vodstvom rap-ajočega Jorgeja Jr. in romantičnega Norlana kmalu po izdaji zadnjega albuma Con La Izquierda, ki ne dosega poppy privlačnosti-na-prvo-žogo albuma Asi Somos, vendar nadaljuje njegovo tradicijo, še eno energično prestavo višje. Los 4 so hecen bend iz večih zornih kotov: od tega, da skozi mesece in leta precej močno nihajo v stilu in kakovosti, kot da se ne bi mogli odločiti, ali naj spremenijo smer v osladen romantičen pop, ali nazaj v reggaeton, potem pa spet presenetijo z timbaton mojstrovino. Hecni so tudi zato, ker obstaja kup velikih hitov, ki jih niso izdali na nobenem od svojih glavnih albumov (Alejate De Mi, Ese Hombre, Tu de Que Vas…). In hecni so zato, ker so tako kubanski: imajo najslabši logo na svetu, teksti so na nivoju osnovnošolske poezije, hkrati pa je njihova glasba daleč od trivialne... ter so hkrati tisti joker, ki ga DJ-i uporabijo, kadar je treba hitro napolniti plesišče.
Tako so Los 4 danes postali tisto, kar je hotela v zadnjih 15 letih postati Charanga Habanera. In temu je treba nazdraviti!
A danes, ko sem star in moder, vem da tiste bučke niso bile le bučke. In glej ga krompir! Priložnost zamujena, vrne se še ena! Los Van Van nastopijo v okviru festivala Havana en Belgrado v petek, 2. 11. 2018! Da pa boste tudi vi tako neučakani, naj vam ta prispevek pomaga ovrednotiti prihajajoči dogodek.
Skupino je ustanovil Juan Formell. Kot skladatelj več manjšim zasedbam si je leta 1967 prislužil mesto vodje Orquesta Reve. Njegov changüí '68 ali changüí-shake se je takrat že rahlo približal zvoku prihajajočih Los Van Van, njegovo prvo uspešnico El Martes pa še danes izvajata obe skupini. A Juan si je takrat zares želel igrati rock, ki je med mladimi pridobival na popularnosti, Kuba pa takšne skupine še ni imela. Leta 1969 je ukradel večino glasbenikov iz Orquesta Reve in ustanovil Los Van Van. V zasedbo godal in flavt je vključil rock inštrumente. Te so bili povsem nedostopni v trgovinah in nikoli prej uporabljeni v kubanski glasbi. Bas kitaro je igral Juan, električne klaviature Pupy, v zasedbi pa sta imela še dve električni kitari, rock bobne, in konge.
Ritmične inovacije je v skupini leta 1970 prispeval bobnar José Luis Quintana 'Changuito'. Doprinesel je rumba vpliv, ob bobnih pa je hkrati igral še timbale. Formell je vnesel melodične inovacije. Neobičajna fuzija rock in charanga inštrumentov, kjer je bilo slišati vplive vse od jazza, funka, sona in rumbe, je vsebovala za kubansko glasbo povsem neobičajne harmonične kombinacije, ki so črpale iz ameriške in angleške popularne glasbe. Tudi z liričnim pristopom je Formell postal prelomna osebnost v kubanski glasbi, saj je ljudstvo naučil, kako s pronicljivimi in dvoumnimi besedili v času cenzure pokomentirati družbene razmere. Dvoumno je že ime skupine. Po glavni teoriji gre za izpeljanko iz Castrovih vseprisotnih propagandnih sloganov "¡Los diez millones van!", ki so pozivali državljane k žetvi sladkornega trsa. Spet druga teorija pravi, da gre za ironični dobesedni prevod takrat nove podzvrsti funka imenovane »go-go«.
Yasser Ramos je veteran kubanske timba scene, a samostojno do letos ni osvojil njenih vrhov. Najbolj se je prekalil kot pevec skupine Maykel Blanco y su Salsa Mayor (koncert 16. septembra v Novi gorici!), kjer je zaradi glavnega vokala na pesmi Debajo de la Balacera (»pod streljačino«) dobil svoj dolgoletni vzdevek El Balacero. Po poroki v Italijo in neuspelim eksperimentiranjem z italijanskim okusom se je vrnil na Kubo, ter ustanovil svojemu vzdevku primerno skupino Orquesta 9MM, ki prav tako kot Manolitov Trabuco (»samokres«) poudarja udarnost, ki naj bi jo timba nosila v sebi. Yasser je naredil svoj prvi naskok na vrhove timbe leta 2017 s svojim prvencem Ni Antes, Ni Despues (»ne prej, ne potem«), ter si priboril pravico nastopanja v Casa de la Musica Galiano v centru Havane, kjer si je začel oder deliti z velikani timbe. Prvenec nam je pokazal, kam El Balacero meri s svojim orožjem: v noge plesalca, z brezkompromisno, a še vedno malce robato in ne-povsem-zapomnljivo glasbo.
Podpirajte kubanske glasbenike in kupujte njihovo glasbo! https://itunes.apple.com/us/album/la-resistencia/1422866744 Yasser na FB in Youtube: https://www.facebook.com/yasserramosyeltumbaomayombe/ https://www.youtube.com/channel/UC8RHgjyJ2V-f-vkmAsQlSZw
Izvor imena Mayimbe gre iskati pri afriških prednikih kubancev. Našli boste več interpretacij, verjetno pa je najpravilnejša kar najpreprostejša, in na Kubi označuje tistega, ki je glavni, torej šef. Biografija Barbaro Fines Forte se je rodil leta 1982 v Havani. Klavirja se je začel učiti pri 5 letih. V glasbeno elito je bil vpleten že kot otrok. Njegov stric Orlando Canto je bil flavtist v ustanovni zasebi Los Van Van, Manolito Simonet je boter enega njegovih bratrancev, njegov sosed pa je bil Cesar Pedroso (Pupy). Pupy je malega Barbarita pogosto vzel s seboj na vaje svoje takratne skupine Los Van Van. Pri 15 letih se je Barbaro Fines pridružil takratni skupini Maykel Blanco y La Suprema Ley. Kasneje je sodeloval s skupinami Charanga Forever, Bakuleye, Issac Delgado, Paulo FG, La Caro Band in drugimi. Leta 2002 se pridružil perujski skupini Conquistadores de la Salsa, in začel živeti na relaciji Havana-Lima. Leta 2010 se je stalno nastanil v Limi. Sprva je živel v migrantskem centru, kjer je v obžalovanju dežele, ki jo je zapustil, pisal pesmi za svoj album. Rekrutiral je nekaj v Limi živečih kubancev, npr. bivšega pevca Bamboleo in sina enega tolkalistov Los Van Van, ostali člani pa so bili Perujčani. 29. maja 2010 je ustanovil skupino Mayimbe, s katero je svojemu prejšnjemu bendu v hipu z glave strgal krono prve perujske timba skupine. Ob nastanku Mayimbe se je pojavilo več skupin z enakim imenom, kar je Barbaru povzročilo precej preglavic. Ko je član nekih drugih Mayimbe zašel v resne težave z zakonom, je Barbaro moral prepričevati medije, da ta človek nima veze z njegovo skupino. Danes imamo še vedno vsaj dve timba skupini s tem imenom, pa tudi eno hip hop, in eno metal skupino. Če naletite na ime Orquesta Mayimbe in slišite timbo, ni nujno, da gre za skupino Barbaro Fines y Su Mayimbe.
Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 10 minut
Tretji album izhaja ob peti obletnici skupine. Ime albuma De Vuelta Al Barrio nakazuje, da so prepotovali svet in se zdaj vračajo k svojim fantom s soseske. Emilio 'El Niño' Frias o albumu pravi, da cilja izključno na plesalce, medtem ko je Más Duro ponujal slušne užitke tudi neplesalcem. Kubanski glasbeniki so bili desetletja revolucije prikrajšani za plačilo od prodaje. Posledično je ostalo glavno merilo uspeha odziv plesalcev. El Niño y La Verdad si z novim albumom želijo gojiti to miselnost tudi vnaprej. Če je v središču plesalec, pa je zanimivo, da hitrost le v eni pesmi pade pod 100 udarcev na minuto.
Zdi se, da De Vuelta Al Barrio ne cilja toliko na evropske casino perfekcioniste, ki želijo piliti svojo tehniko v komadih srednjih hitrosti ali pa odplesati velikopotezni hitri komad in potem umreti. Skupina želi osvojiti srca pouličnih plesalcev v Havani, ki jim ni mar za tehniko, pač pa se želijo prepustiti čustvom in s subtilnim miganjem z boki in metanjem rok v zrak prihraniti energijo za večurne koncerte. Nove pesmi se izogibajo predolgim uvodom v montuno, pač pa zelo hitro preidejo do bistva, kar omogoča kubanskim džuskarjem, da se čimprej znorijo. Vzkliki, ki so se na prejšnjih albumih zdeli naključni, so na novem albumu postali krilatice. Ne le »Alaroye no, alaroye y bien«, ampak tudi »Dale tumbao Pachy«, »Metales que no miente«, »Vamo' la Verdad«, in podobno. To sicer pesmim daje atmosfero živega nastopa, plesalcem pa omogoča v hipu prepoznati izvajalca. Ob prvem poslušanju pa se mi le zdi, da je Emilio začel s frazami rahlo pretiravati. Intro ni eden tistih, ki bi pompozno otvoril koncert, pač pa le otvori album z zaigranim posnetkom Emilijevega pogovora z fanti s soseske, ki se spontano prelevi v poulično descargo in konča z nekaj takti timbe. Pesem La Princesa de Cayo Hueso uvede kratek trobilski jingle, ki se nadaljuje z rumbo in se počasi prelevi v timbo. Do izraza pridejo Emilijeve skladateljske sposobnosti, njegov glas pa presenetljivo zveni rahlo hripavo. Na srečo prehlad pozdravi v naslednji El Primo, ki je poklon Pacho Alonsu, izumitelju pilóna. Refren je zelo speven, pilón melos pa subtilno preveva cel komad. Na neki točki trobila zaigrajo nekaj taktov iz najbolj znane pesmi tega žanra Rico Pilón. V Las Manzanas, Emilio primerja dekleta z jabolki. Včasih se izkažejo kot dobra, včasih kot slaba, vedno pa je zabavno vanj ugrizniti. Tirame La Foto mi, zgolj po naslovu, zbudi grenke spomine na Emilievo prekomerno koketiranje s kamerami na koncertu. Zanimiva izbira za prvi singel je La Cosa Mala, za katero v kratkem pričakujemo tudi videospot. Zdi se rahlo razvlečena, ponavljajoča se na istem tonu z zelo enostavnim refrenom, ki po ničemer ne izstopa. Strategija najšibkejše pesmi za prvi singel je rahlo tvegana, a se kot vse tvegane investicije lahko močno obrestuje. Poslušalci tako prvi singel vedno dojamejo kot najboljšega, in če se prime, potem vsak naslednji singel dojemajo kot še boljšega od najboljšega. Cha Pa' Mi Muchacha dodaja raznolikost albumu z romantičnim chachacha ritmom, ki zveni zelo pristno, kot bi zares izviral iz leta 1950. S Para Ser Cantante nam Emilio želi povedati, kaj pomeni biti pevec. Que Clase Cara je romantični primer dobrega songwritinga. Prav tako Reflexión, v kateri me čudaški zvok sintesizerja rahlo spomni na podobne zvoke z novega albuma Havana D'Primera, ki navkljub svoji čudaškosti dobro funkcionira. Odličen zaključek albuma ponuja El Nombrecito. Emilio je to pesem napisal, ko je bil še pevec skupine Charangon. Njihova verzija je izšla že leta 2014, a je Emilio ni zapel, ker je takrat že zapustil Elita Reveja. Elitova verzija je bila produkcijsko zelo garažno čarangonovska, zato me veseli, da so jo El Niño y La Verdad ponovno posneli. Živa verzija te pesmi v izvedbi El Niño y La Verdad's je postala v zadnjem času eden najbolj gledanih videjev te skupine na Youtube, saj odlično povzema vrhunec timba koncerta, z debilno odštekanimi profesionalnimi plesalci na odru. Tudi nova studijska verzija zelo dobro povzema energijo, ki je prisotna na videu. De Vuelta Al Barrio naj bi vključeval tudi DVD, ki pa ga za namene recenzije nismo prejeli. V splošnem se smatram za ljubitelja dolgih pesmi in na albumu skoraj vse pesmi presežejo 5 minut. Res pa je, da običajno zelo hitro dosežejo montuno, zato se lahko zdijo na momente rahlo razvlečene. Na albumu pozdravljam nove žanrske poskuse kot je pilón in chachacha, želel pa bi si večje raznolikosti v hitrostih pesmi. V splošnem je album dobro nadaljevanje blesteče kariere nadebudnega Dečka in njegove Resnice, na katerem skupina utrdi svoj prepoznavni zvok – zvok, ki ne laže. Skupina se pravkar nahaja na turneji po Evropi. Želimo jim vse najboljše ob peti obletnici, in da bi z novim albumom dosegli odziv plesalcev, na katerega so ciljali.
El Niño y La Verdad so se že s prvencem povzpeli na sam vrh kubanske glasbe in se postavili ob bok že dodobra uveljavljenim Havana D'Primera. Sami pravijo, da jih zanimajo starejši kubanski žanri, ki pa jih izvajajo na sodoben način. S svojim navihanim nasmeškom in edinstvenim glasom je najbolj prepoznaven član skupine pevec Emilio Frias 'El Niño'. Čudežni deček in njegova resnica Emilio Frias je rojen 5. avgusta 1988 v Havani, kjer je odraščal v občini Mariano, v soseski Los Pocitos. Oče je bil ljubitelj glasbe in profesionalni plesalec v skupini Guaracheros de Regla. Svojo strast do glasbe je želel prenesti tudi na Emilia, zato mu je v petem razredu osnovne šole podaril kitaro. Emilio je pretežno samouk. Občasno je obiskoval legendarno profesorico kitare Claro Nicola, njegove vokalne sposobnosti pa so čisti talent. Prvo skupino je ustanovil pri 14 letih. Navduševali so se nad reggaetonom, čeprav se danes otepa te oznake, češ, da so v glasbo mešali tudi druge žanre. Na njegovo srečo tega ne moremo preveriti, saj niso ustvarili posnetkov. Od dečka do zvezde Emilio je bil v najstniških letih član lokalnega umetniškega gibanja, in je občasno nastopal s kitaro. Opazil ga je Pascualito Pabrejas, in ga 17. aprila 2007 povabil v svojo skupino Tumbao Habana. Emiliev glas je prvič zablestel v njihovi pesmi El Padrino (Boter), ki je tudi ena njegovih prvih avtorskih. Nekega dne jo je na radiu slišal Elito Reve, in se tako navdušil, da ga je povabil v bend Elito Reve y Su Charangon. Po glasu sodeč je bil prepričan, da je črnec, a ga njegova bela koža ni razočarala. Emilio je tako pri 21 letih postal glavni vokalist enega najstarejših kubananskih bendov. Elito Reve mu zaradi mladosti nadel vzdevek 'El Niño (de Charangon)'. Leta 2010 je bil avtor in glavni vokalist štirih pesmi na albumu De Que Estamos Hablando. To so zimzelena Agua pa Yemaya, in druge Nina Relajate, Matanzas Tiene La Llave in La Nueva Explosion. Bil je tudi avtor nekaterih pesmi na La Aplandora De Cuba, a jih na albumu ni pel, ker je le ta izšel nekaj mesecev po njegovem odhodu iz Charangona. To so Nombrecito, Jala Jala in El Negocio personal. Istočasno se je Charangonu pridružil pianist Pachy Jr (Wilfredo Naranjo), sin istoimenskega vodje legendarnih Original de Manzanillo. Kot mnogi njuni predhodniki sta ugotavljala, da ju utečen changui zvok rahlo omejejuje pri umetniškem izražanju. Zato sta začela snemati lastne pesmi, a nista zares razmišljala o tako drzni potezi, kot je odhod iz legendarnega benda. Ko sta se marca 2013 odločila zapustiti Charangon, so jima nekateri očitali arogantnost. 28. junija 2013 sta ustanovila skupino El Niño y La Verdad (Deček in njegova resnica). Ime skupine odraža njihovo poslanstvo ustvarjati pravo, resnično, pristno kubansko glasbo (La Verdad), in jo prilagoditi sodobnemu okusu. Da bi glasba odražala Emilia, sta v bend vzela tudi kitarista. To je Dayron Ortega, ki je prej igral pri Pancho Amatom. Sveta trojica Pachy/Dayron/Emilio je sedaj gonilna sila skupine La Verdad. Glasba El Niño y La Verdad so si že s prvencem Llego La Verdad (Prišla je resnica) leta 2015 prislužili nagrado Cubadisco za najboljši debitantski plesni album. Na njem gre izpostaviti romantično Dime Cuanto, in manifestno La Verdad. Vsa slava, ki so jo pobrali s prvim albumom, jim je omogočila na drugem albumu Mas Duro sodelovanje z legendami. Dominikanski salsero José Alberto 'El Canario' poje v Salsa o son, Issac Delgado, Alexander Abreu in Mandy Cantero pojejo v rumbastični 'El secreto', v religiozni 'Con Orula' pa sodeluje Osaín del Monte. Na plesišču se je dobro prijela tudi 'La Palangana', ki vsebuje surprise swing vložek pesmi The Bare Necessities z risanke Knjiga o džungi. Izpostaviti gre še romantični La Silueta in Amor Pa Ti s pridihom mediterana, trohitrostna 'Llévame Papá' obravnava medrazredne in medgeneracijske razlike, Vuelve a la Habana pa zbuja našo nostalgijo po vračanju v Havano. No, zdaj pa smo izpostavili že skoraj vse. Z drugim albumom Mas Duro so resnično še presegli prvega, saj ne vsebuje niti ene šibke pesmi. Že v Charangonu je slišati prepoznavni vzklik Emilia »Alaroye y Bien!«, ki še vedno krasi njegove pesmi. El Niño se najbolj poistoveti z orišo Eleggua, kot njegov oče pa je tudi zvesti član kubanske skrivne bratovščine Abakua. Letos smo El Niña poslušali v živo v Havani, kjer je Jan-u, ki ga je snemal, poslal tudi poljubček :) Zdaj pa s gremo v lov za njihovim novim albumom, da ga prvi preposlušamo in vam ga predstavimo!
Avtor: Uroš Švagan Predviden čas branja: 10 minut
Nov album Havane smo za letos pričakovali. Da je na voljo že danes, pa je bilo veliko presenečenje. V zadnjem času so izdali nekaj pesmi, ki bi se zlahka znašle na albumu. A odločili so se, da nam raje ponudijo deset povsem svežih, prej neslišanih pesmi. Alexander z naslovom albuma namiguje, da je ljudski pevec. Ljudskost običajno povezujemo s preprostostjo, kar timba po definiciji ni, kaj šele Havana D'Primera. Alexandrova ljudskost pa se kaže v njegovi srčnosti. V njegovi glasbi je vedno obstajala neka religiozna dimenzija, ki je v drugi timbi prisotna v precej manjši meri. Tisto neopisljivo, ki se človeka dotakne, mu seže globoko v srce in ga spravi do solz. Ob prvem posluhu lahko opazimo zanimive občasne instrumentalne začimbe: od godalnega orkestra, saksofona, električne kitare, do sintetiziranih zvokov direktno z leta 1980. Da bo zvočna produkcija kristalno čista, pa sploh nismo nikoli dvomili.
Odličen uvod v album ponuja udarna #Dprimera, s katero nas opominjajo, da so še vedno prvi v Havani! Ponuja bombastične funky bas linije, ki v kombinaciji s smrtonosnim odmerkom trobent človeka težko pustijo ravnodušnega. Iz pesmi veje veselje, ki spominja na uvodno Resumen de los 90 s prvega albuma. Kubanska glasba je postala timba v trenutku, ko je postala visoko eklektična. To je bilo takrat, ko so njeni začetniki NG La Banda leta 1989 v son prvič vmešali rumbo, santerio, hip hop, jazz, mambo, salso romantico, in še kaj. Danes je vse to že standard, zato Havana D'Primera njihovo eklektičnost nadgradi še nekaj nivojev višje. V preteklosti so se že igrali z različnimi nekubanskimi vplivi, a na novem albumu si pri tem drznejo stopati po precej spolzkem terenu. S pesmijo Tres Dias v timbo vpeljujejo bachato. Roko na srce, gre po mojem mnenju za prvi tak primer, ki ne zveni posiljeno, pač pa naravno, spontano, igrivo in celo smiselno. Tega jim ne bi smeli zameriti tudi najbolj zapriseženi sovražnik bachate. Alexander v zgolj nekaj taktih dokaže, da ima tudi bachata potencial, če bi jo le podprl kakšen močno žametni vokal in kristalno čista produkcija. Melodija bachata solaže me rahlo spominja na solažo pesmi Lunanai znane slovenske rock skupine. Če je z mešanjem bachate v timbo Havana nehote postavila vsesplošni trend, bo pokazal čas. Fuzije so v timbi načeloma dobrodošle, dvomim pa, da bi kdorkoli na tem planetu lahko združil na videz nezdružljivo na tako prefinjen način kot to znajo Havana D'Primera. Moram priznati, da bi ob prvem poslušanju tretjo skladbo La Mujer Piropo raje uvrstil v drugo polovico albuma. Skladateljski presežek pa predstavlja Cantor De Pueblo, s precej fragmentirano strukturo, ki je prepoznavni element kvalitetne timbe. V njej Alexander svoje krilatice »Vaya camina por arriba el …« sploh ne pripelje do konca, češ »tu sabes« - saj že veš, kaj mislim, saj sem pevec ljudstva! Manantiales vsebuje zanimiv rokerski pridih. V začetku montuno dela ga uvede distorzirani kitarski rif, ki se proti koncu prelevi v virtuozno solažo. Pesem Mujeriego je enostavna, kratka in vesela timba, ki s 97 udarcev na minuto cilja na ljubitelje ruede. Vprašanje pa je, če so plesalci kubanskega kola pripravljeni na pomanjkanje računalniških samplov in manjkajoči vzklik »Berna Jam in da House!«. Kubanskemu albumu bi nekaj manjkalo, če ne bi vsaj v enem komadu opeval magične atmosfere te dežele ali njenega glavnega mesta. Sam bi sedmo Habana Mia uvrstil na tretje mesto, tretjo La Mujer Piropo pa na sedmo. Havana D'Primera so si svojevrstno avanturo privoščili s tri minutno evrovizijsko zvenečo balado Energias Oscuras. Tovrstne 'temne energije' so pri Havani D'Primeri nekaj novega, z vidika glasbe na splošno pa zvenijo močno prežvečeno. Temne energije podpiram, če je njihov cilj v skupino ljubiteljev skupine pripeljati novo občinstvo in ga nato postopoma spreobrniti v religijo timba navdušencev. Pesem Pastilla De Menta z ritmom zbuja pilonovske konotacije, bas pa v osnovi vsak takt začenja na istem tonu. To ni nujno slabo, morda le presenetljivo za Havano, od katerih smo vajeni večje melodično harmonične sofisticiranosti. Morda izbira efekta pri vpadu distorzije na sredini skladbe ni povsem posrečena, saj šum pride bolj do izraza kot sam zvok inštrumenta. Izrazit in enostaven ritem bo morda ustrezal poslušalcem, ki se šele uvajajo v to glasbo. Sam se bom moral precej potruditi, da si ob tej pesmi ne bom žvižgal refrena pesmi They Don't Care About Us od Michaela Jacksona. Album zaključuje epohalna Lamento Yoruba, posvetilo koreninam kubanske kulture, v katerem obdelajo vse od santerije, preko rumbe, in timbe. Pesem je morda prehitra in preveč kompleksna za redno predvajanje na plesišču, ob poslušanju doma pa vas bo zlahka pripeljala do razodetja in spreobrnila v globoko verne santerote. Prav tako lahko na to pesem v prihodnosti pričakujemo kakšen virtuozni plesni nastop. Česar koli se Havana D'Primera loti, to naredi popolno. Če je 40% pesmi odličnih, 40% ostalih pesmi zelo dobrih, lahko album uvrstim med svojih 20 najljubših vseh časov. Enkrat bom pritisnil tipko Play, in potem morda enkrat tipko Skip. Najbolj pa se bo na mojem predvajalniku razmajala tipka Repeat! |
TREMENDA MUELA Za vse, ki bi kubanske plese, glasbo in kulturo radi razumeli res intimno. Arhivi
September 2023
Kategorije
All
|
RSS Feed
© 2024 // Cubana Ljubljana // Z uporabo spletne strani se strinjate, da za potrebe navigacije in analitike uporabljamo piškotke