Zgodnja glasba kubanskega podeželja

Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (1/6)

​​​​Prispevek je prvi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan

Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.

---

Areito

Leta 1492 je na današnjo Kubo priplul Krištof Kolumb, kjer je, kot na širšem območju Karibov, takrat med drugimi živelo tudi ljudstvo Taíno. V zgolj nekaj desetletjih so jih pokopali prisilno delo, zasužnjevanje in bolezni kolonialistov, proti katerim domorodci niso bili imuni. Njihova glasba (oziroma natančneje, njihove z glasbo podkrepljene zabave) se je imenovala areito, od nje je pa je danes ostal le opis, prenesen skozi ljudsko izročilo.

Znano je, da sta se iz areita v kubanski glasbi vse do danes ohranila inštrumenta maracas in güiro. Prav tako naj bi iz časov areita izhajalo izmenjajoče se petje vokalista in zbora, ki je zelo tipično za kubansko glasbo še danes. K ohranitvi teh elementov je kasneje prispevala tudi glasba afriških priseljencev, ki je vsebovala podobne značilnosti.

---

Podeželska glasba med 15. in 18 stoletjem

O glasbi na Kubi med 15. in 18. stoletjem je zelo malo zapisov, verjetno pa se takrat še ni bistveno razlikovala od glasbe, ki so jo izvajali v domovinah priseljencev.

V 17. stoletju so Španci na podeželju ob spremstvu brenkal na ljudske napeve improvizirali deseterce. Takšne dogodke in glasbo so imenovali punto cubano ali punto guajiro - od tod izvira tudi tip pesmi guajira. Ta je v kasnejših obdobjih označevala vsaj dve povsem različni zvrsti glasbe, katerih rdeča nit so podeželski motivi v besedilih. Na podeželju je bil popularen španski ples zapateo, na Kubi pa naj bi se razvil zapateo tudi kot glasbena zvrst. Po nekaterih virih naj bi punto in zapateo bila prva avtohtona kubanska žanra, čeprav ni povsem jasno, kako sta se razlikovala od svojih evropskih različic.

V začetku 18. stoletja se je na podeželju pojavila tudi guaracha. Bila je prva plesna glasba na Kubi, ki je vsebovala vokale, ni pa povsem jasno, kako je zvenela, in če se je zares razlikovala od guarache v drugih španskih kolonijah (npr. Mehiki). V nadaljnem razvoju na Kubi se je, tudi preko adaptacije za teater, podobno kot guajira, uspešno vrinila v skoraj vse pomembnejše kasnejše glasbene žanre, predvsem kot lirična zvrst v sonu, trovi, salsi, in drugje, kjer označuje komične oz. satirične skladbe teh zvrsti, običajno hitrejših tempov. 

---

Nengón

Večjo težo pri razvoju kubanske glasbe pripisujemo žanrom nengón, changüí in sucu-sucu, ki veljajo za prednike zvrsti son. Te še niso imele predpisanega ritmičnega vzorca, je pa kubanska glasba skozi njih pridobivala na sinkopaciji in razvoju inštrumentov.

V drugi polovici 18. stoletja so v gorovju Sierra Maestra igrali glasbo, ki so jo imenovali nengón. Prvinske nengón zasedbe sta poleg vokalistov sestavljala zgolj inštrumenta tingotalango in bongo. Tingotalango je danes praktično izumrl inštrument afriškega izvora, sestavljen iz enostrunskega loka. V različnih kulturah je različno poimenovan, v angleški jezik pa je najpogosteje preveden kot ground-bow ali earth-bow. 

Narejen je iz drevesne veje ali drevesa, ki ima na enem koncu privezano vrv, na drugem koncu pa je privezan na skalo v luknji. Funkcioniral je kot basovski inštrument.

​Danes si je težko predstavljati zvok prvinskih nengón zasedb. Nekatere napeve iz tistega časa ohranjajo pri življenju trenutne changüí in son zasedbe, med najbolj znanimi nengón napevi pa je pesem Para ti Nengón. 

Primeri

Demonstracija prvinske verzije nengóna s tingotalangom:

Pesem Para ti Nengón v sodobni changüí izvedbi Morena Son:

---

Changüí

Izvajalci nengona so sčasoma širili zasedbo z novimi inštrumenti. Takrat sta nastala kubansko brenkalo tres in bas škatla marimbula. Tres predstavlja evropski vpliv, in sicer gre za kubansko variacijo kitare, ki nosi trikrat po dve struni, na katere tresero praviloma ne igra akordov, pač pa tumbao vzorce po dvojicah strun, ki občasno odplavajo v solo.

Marimbula je nekakšna kubanska variacija afriškega inštrumenta mbira. V kubansko glasbo je dodobra usidrala koncept kratkih ponavljajočih glasbenih fraz, saj je nanjo zaradi ozkega tonskega razpona težko igrati kaj drugega. Takšnim frazam kubanci pravijo tumbao, in so še vedno eden glavnih sestavnih delov kubanske pa tudi druge popularne glasbe. Marimbulo v sodobnejših changüí zasedbah pogosto nadomeščata bolj fleksibilni kontrabas ali bas kitara, tres pa je še danes vseprisoten element tradicionalne kubanske glasbe.

Preko novih inštrumentov se je v prvi polovici 19. stoletja iz nengóna razvila glasbena zvrst changüí. Pogosto slišimo, da izvira iz Guantanama, a je verjetno bolj specifično nastal v okolici Baracoe, ki se nahaja v provinci Guantanamo. Changüí je v kubansko glasbo vnesel še več sinkopiranosti. Klasična changüí zasedba vsebuje tres, bongo, guiro ali guajo, maracas, marimbulo in enega ali več pevcev. 

Zanimivo je, da je changüí še vedno močno živa poulična glasba na vzhodu Kube, na posnetkih pa ga v precej posodobljeni fuziji ohranja predvsem družina Revé, s skupinama Elito Revé y Su Charangón in Oderquis Revé y Su Changüí.

Primeri

Primer neokrnjenene changüí pesmi skupine Elito Reve y Su Charangon:

Moderen changüí v izvedbi Septeto Santiaguero:

Elito Reve y Su Charangon uporabljajo changüí zgolj kot primes timbe, ki je namenjena plesalcem kasnejših kubanskih plesov, zato njihova glasba običajno temelji na clave ritmu:

Oderquis Reve y Su Changui je brat Elita Reveja, ki ustvarja podobno glasbo. Moderen changüí pogosto vsebuje tudi klavir in druge neklasične changüí inštrumente:

---

Sucu-sucu

V drugi polovici 18. stoletja so na otoku Isla de Juventud (do leta 1978 imenovan Isla de Pinos) igrali podobno glasbo kot na vzhodu, le da so jo imenovali sucu-sucu. Čeprav nekateri zagovarjajo povsem neodvisen nastanek sucu-sucu, se zaradi zvočne podobnosti s changüí glasbo zdi bolj verjetno, da je obstajala vsaj nekakšna kulturna izmenjava med vzhodom Kube in otočkom na njenem jugu.

​Sucu-sucu se od changüí glasbe razlikuje predvsem po zasedbi inštrumentov. Najbolj klasična sucu-sucu zasedba vključuje inštrumente kitara, brenkalo bandurria, bongo, marakas, bandoneon ali harmonika, najbolj zanimiv zvočni pečat tej glasbi pa daje mačeta, na katero instrumentalist drgne z nožem, podobno kot bi igral guiro. Domnevati gre, da je pri imenu zvrsti in pri plesnih korakih za posnemanje zvoka mačete.

​Tradicionalne sucu-sucu pesmi so pogosto naravnane proti španski okupaciji otoka, ki je trajala do leta 1898, a je glasba kljub temu radoživa in nalezljiva. 

Začetnica zvrsti je Bruna Castillo, danes pa sucu-sucu ohranja pri življenju njen pravnuk Mongo Rives s svojimi skupinami Tumbita Criolla in Septeto Pinero.
​
Primeri

Nazoren primer igranja na mačeto v videospotu skupine Cinquillo Pinero:

Primer klasične sucu-sucu pesmi, ki opeva legendo z otoka Isla del Pinos, v sodobni izvedbi skupine Sierra Maestra:

Zvok najbolj pristne sucu-sucu zasedbe Mongo Rives y Su Tumbita Criola:

​V naslednjem prispevku pa se bomo lotili glasbe evropskih priseljencev v urbanih središčih.