Zgodnja glasba urbanih evropskih priseljencev na Kubi

Popotovanje po zgodovini kubanske glasbe (2/6)

​​​​Prispevek je drugi del šestdelne serije člankov o zgodovinskih vplivih na sodobno kubansko plesno glasbo.

Avtor: Uroš Švagan
​
Kubanska glasba že od nekdaj velja za edinstveno mešanico vplivov z različnih koncev sveta. Na tem šest delnem časovnem popotovanju skozi njeno davno zgodovino bomo skušali razbliniti mite o njeni zgodovini, pojasniti časovnico njenega razvoja, terminologijo, izvor glasbenih inštrumenov, zvrsti in vplivov. Zgodbe o kubanski glasbi so se, tako kot glasba sama, prenašale predvsem skozi ustno izročilo - znotraj kulture, ki obožuje mite, dvoumja, večpomenke in sinonime. Članki so rezultat večletnega raziskovanja presekov v množici pogosto nasprotujočih si informacij iz strokovne literature, še vedno pa na posameznih mestih obstaja možnost drugačnih interpretacij.

---

Bele melodije in črni ritmi

Na Kubo so svojo glasbo prinesli tako beli kolonizatorji kot njihovi sužnji. Evropejci so glasbo pojmovali predvsem kot zmes melodije in harmonije, afričani pa kot zmes ritmičnih in tolkalskih elementov. Tolkala so bila v krščanski evropi do 15. stoletja celo prepovedana. Prvič so se pojavila v vojaških koračnicah in še v 18. stoletju so jih povezovali z militarizmom, na Kubi pa glede na okoliščine z 'afriškim primitivizmom'.

A beli prebivalci Kube so bili bolj izpostavljeni afriški kulturi kot njihovi bratje v Evropi. Zato so se v glasbo evropskih priseljencev sčasoma začeli vrivati ritmični vzroci iz afriške glasbe. Ko razumemo zakoreninjenost teh vzorcev v kubanski glasbi, si lažje razlagamo vse od tradicionalne kubanske glasbe, pa do popularnosti reggaetona v sodobnem času. Navedeni ritmični vzorci so danes dovolj zakoreninjeni, da se občasno pojavljajo tudi v sodobni zahodni glasbi, čeprav le redko definirajo posamične glasbene zvrsti, kot je to pravilo v kubanski glasbi.

---

​Kubanska contradanza

Med evropskimi priseljenci na Kubi so sprva cveteli francoski minuet in gavota, španska sarabanda, ter poljska mazurka. Konec 18. stoletja so Francozi bežali pred revolucijo iz Haitija na Kubo, ter v Santiago prinesli evropsko glasbo contredanse (podeželski ples), ki so jo španski naseljenci poimenovali contradanza. Kubanska contradanza se je sčasoma začela razlikovati od evropske po enotaktnem ritmičnem vzorcu cinquillo, ki je že predstavljala afriški ritmični vpliv. Avtorji so partiture contradanz objavljali v dnevnem časopisju.

​V osnovi klavirsko glasbo so prirejali tudi za trobilsko-pihalne zasedbe "orquesta típica",  najslavnejša skladatelja tovrstnih skladb pa sta bila Manuel Samuell in kasneje Ignacio Cervantes. Contradanzo so kasneje imenovali tudi danza - obstajajo različna mnenja, če je šlo sploh za različni glasbeni zvrsti, nedvomno pa je šlo za različna stila plesa. Contradanza je bil partnerski ples v skupini, danza pa neodvisen od skupine.

Cinquillo je razširjen tudi v okoliških državah, kjer je potekala trgovina s sužnji. Nemalokrat je prisoten v ameriških zvrsteh, ki imajo korenine v črnski kulturi, npr. ragtime, jazz, zgodnji rock'n'roll in rockabilly glasba.

Primeri

San Pascual Bailón - prva kubanska contradanza neznanega avtorja z leta 1803 v izvedbi zasedbe orquesta typica:

Elvis Presley, cinquillo v zgodnji rock glasbi (Hound Dog): 

Cinquillo v sodobni rock glasbi (Come Out and Play – Offspring):

---

​Habanera

Sredi 19. stoletja se je razširil tudi vzorec tango, še preden je obstajal argentinski tango. Contradanze s tango vzorcem so poimenovali habanera.

Danes se izraza habanera in tango pogosto uporabljata kot sinonima za žanr in ritmični vzorec. Habanero/tango vzorec lahko razlagamo kot tresillo z dodanim udarcem v tretji dobi. Kasneje je ta v Argentini postal osnova za milongo, ki se je nato razvijala naprej v argentinski tango. Habanero danes občasno zaznamo tudi v drugih zvrsteh, vse od klasične, pa do jazz in rock glasbe.

Primeri

El Amor En El Baile - prva habanera neznanega avtorja z leta 1842:

Veinte Años – eno najbolj znanih habaner trova-avtorice Maria Teresa Vera

L'Amour Est Un Oiseau Rebelle – primer habanere iz klasične glasbe, Georges Bizet je 1875 v sklopu opere Carmen napisal arijo, ki je bolj znana s popularnim naslovom Habanera kot s pravim naslovom:

Uno – pesem skupine Muse iz leta 1999 je primer habanere v sodobni rock glasbi:

---

Danzon

​Leta 1879 je Miguel Failde v Matanzasu predstavil pesem Las Alturas de Simpson (Višave v četrti Simpson). Pesem se je uradno zapisala v zgodovino kot prvi danzon, čeprav lahko podobne skladbe najdemo že v nekaj let starejših zapisih.

Najprej so danzone igrale zasedbe pretežno trobil in pihal imenovane orquesta típica. Kasneje se je zasedba spremenila in danzon so začele preigravati zasedbe godal ter pihal, imenovane charanga, ki so bile tišje in tako primernejše za dvoranske koncerte. Tako danzon kot contradanza sta bili instrumentalni glasbi, vendar je danzon veljal za nekakšno nadgradnjo contradanze.

V primerjavi z contradanzo se je razširila zasedba inštrumentov, pesmi so postale strukturno bolj raznolike. Danzon je praviloma razširil enotaktni vzorec cinquillo z dvotaktnim baqueteo, ki je že zelo podoben koncept vzorcu clave v kasnejši kubanski glasbi.  Baqueteo praviloma tolče tolkalo timbales, ki je nastalo za potrebe danzona in je nadomestilo pavke. Tolkalo timbales je še danes nepogrešljiv element kubanske plesne glasbe.

V tem času se je utrjevala kubanska nacionalna zavest, in danzon je bil proglašen za prvi uradni kubanski ples, ki je zelo počasen in formalen. Nastanek danzona je sovpadal s koncem suženjstva na Kubi, zato je danzon že lahko na skrivaj vseboval kakšno afriško tolkalo in temnopoltega instrumentalista. Tudi Miguel Failde je imel v sebi precej črnske krvi in potez, saj je bila njegova mama mulatka. Zanimivo je, da sta tako kubanska rumba in danzon nastajala v istem času in kraju, a z rasne perspektive v dveh povsem ločenih svetovih. 

Danzon je še posebej pomemben tudi zato, ker velja za očeta svetovno znanega cha-cha-chaja, ki se je iz njega razvil v sredini 20. stoletja.

Primeri

La Alturas de Simpson – uradno prvi danzon je napisal Miguel Failde 1879:

Envidia - eden redkih danzonov v repertoarju timba skupine Manolito Simonet y Su Trabuco:

---

Bolero

Leta 1885 je Pepe Sanchez v Santiagu napisal prvi bolero, z zelo direktnim naslovom Tristezas (Žalost). Sprva je tudi bolero temeljil na ritmičnem vzorcu cinquillo, a so ga avtorji postopoma opuščali.

Bolero so najprej izvajali pevci s kitaro, ki je veljala za inštrument revnih. Takšno glasbo kantavtorjev so kasneje, v začetku 20. stoletja, začeli imenovati trova, bolero pa se je razvijal v povsem drugačno in bolj sofisticirano glasbeno zvrst. 
​
Širila se je zasedba inštrumentov, sčasoma je postajal klavir, inštrument bogatih, vedno bolj prisoten in nepogrešljiv. Rdeča nit kubanskega bolera je skozi čas ostajal počasen ritem in besedila, ki tipično opevajo nesrečo v ljubezni, kar precej kasneje ustvari glavni vpliv za razvoj dominikanske bachate.

Bolero je najenostavnejši kubanski ples brez strožjih pravil, kjer se plesalca v zaprti drži prepustita občutku in z rahlimi koraki prestopata z leve na desno nogo na prvo, drugo, in tretjo dobo, ter počivata na četrto.

Bolere so pisali mnogi kubanski avtorji, najbolj znani interpreti bolerov sta Elena Burke in Omara Portuondo. Kubanski bolero se je kot glasbena zvrst hitro razširil skozi celotni špansko govoreči svet, čeprav ni povezan s španskim bolerom. V sodobnem času prevlada percepcija, da je bolero starejša glasba, na popularnosti pa izgubljata tako glasba,  kot tudi ples. ​

Primeri

Tristezas – prvi kubanski bolero, ki je morda najboljši približek izvorne različice.

Aquellos Ojos Verdes -  standard v žanru je leta 1929 napisal Nilo Menéndez in pel Adolfo Utrera:

Dos Gardenias – en najznamenitejših bolerov v izvedbi skupine La Sonora Matancera, ki je leta 1947 spopularizirala pesem na Kubi. Jasno prikazuje prisotnost vzorca cinquillo, čeprav verjetno že takrat ni bil več več pravilo v boleru:

Herido De Sombras – Ibrahim Ferrer, pri večini sodobne produkcije bolera gre za priredbe starih klasik. Cinquillo je, tudi ko obstaja, porinjen popolnoma v ozadje:

Besame Mucho – kubanski bolero se je hitro razširil v latinskem svetu. »Poljubljaj me močno« izvira iz Mehike, napisala jo je Consuelo Velazquez pri 15 letih, preden je doživela svoj prvi poljub. Danes velja največkrat posneto mehiško skladbo s strani različnih avtorjev.

---

V naslednjem prispevku se bomo lotili glasbe afriških kultur na Kubi