Havana D'Primera – Pueblo Griffo

Avtor: Uroš Švagan (DJ Lokafun)

Havana D'Primera in njegovo veličanstvo Alexander Abreu so nam v novem svežnju spletli 12 udobnih odejic za prihajajočo zimo. Odejic, v katere se bomo lahko obdali, one pa nam bodo s svojo toplino segle globoko v srce in nam napolnile naše odtujene duše, hrepeneče po nežnosti njihovih naravnih in večno svežih surovin, skrbno nabranih na Kubi in v njeni okolici.

Nove odejice so morda dolgoletnim ljubiteljem znamke Havana D'Primera že malce predvidljive, a kljub temu vedno zbudijo strnjen šus emocij, kot ga premore le redkokateri konkurenčni proizvajalec. Če smo pričakovali več presenečenj, je to le posledica naše razvajenosti. Pri Havana D'Primera jih znajo dozirati v ravno pravšnji meri, a to spoznamo šele kasneje. Zvesti ljubitelji znamke na prvo žogo pogosto čutimo rahlo razočaranje, saj nove odejice ob prvem preiskusu nikoli niso točno takšne, kot smo si jih želeli.

A sčasoma ugotovimo, da so točno takšne, kot smo jih potrebovali. Že Steve Jobs je poudarjal, da ni naloga kupca, da bi vedel, kaj bi rad. Pravo esenco nove odejice Havana D'Primera dobijo šele takrat, ko se malo uležejo. Kot superge, ki so v začetku trde, potem pa se počasi prilagodijo našim občutljivim stopalom. Odejice Havana D'Primera so trpežne in zagotavljajo svežino na dolgi rok, ker v njih kljub navidezni podobnosti šele sčasoma začnemo odkrivati razlike v podrobnostih, ki jih prej nismo zaznali, in zaradi katerih jih sčasoma vedno bolj cenimo. 

»El rey de la trompeta en Cuba« zna v kubanske surovine dovolj previdno umešavati nekubanske, da hkrati ostaja zanimiv, a se nikomur ne zameri preveč. Če je v prejšnjih svežnjih surovine nabiral po Dominikanski republiki, tokrat funkačate in merengeja ni. Če je kdo upal, da bo po surovine odjadral na kak drug sosednji otok, in morda zašel na Jamajko, se je raje oprl na takšne, s katerimi lahko spreobrača večji bazen sledilcev. Navsezadnje je tudi njegova dogodivščina predaleč v Afriko pred nekaj leti šla hitro v pozabo. Ciljni segment kupcev mora ostati v latinskih in latinofilskih ritomigcih, saj so te najbolj dovzetni za vibracije, ki jih ponujajo plesnjive surovine s Karibov.

Tako v odejico Maria Magdalena previdno vnesejo prvine salsatona, A Belen Le Toca Ahora pa ponuja zelo okorno enolične salsa vzorce. Odejico Cu-Pr je sicer pomagal zašiti portoriški salsa filantrop Gilberto Santa Rosa, a kljub temu zbuja zelo kubanske občutke. Uspešna spreobrnitev? Ocenite sami. Promocijski oglas za odejico Cu-Pr je že nekaj časa na voljo na platformi Youtube, v tem trenutku pa snemajo že novega za odejico Secuestro, ki vas bo ugrabila in v vas vzbudila Stockholmski sindrom.

Odejica Bicho Malo nosi melos bliže peruanski znamki Mayimbe, ko se na sredi med ovijanjem v žalost povsem zatakne, ustavi, in potem, ko smo že mislili, da je skrajnost dosežena, preide v genezo svetopisemskih razsežnosti s ponavljanjem zbora gora otožnosti. A v vsakem kvalitetnem svežnju mora biti namenska odejica za spopadanje s širokim razponom čustev.

Morda največji odmik od predvidljivosti ponuja začetek La Chica Del Escenario, ki nas s klasičnim doo-wop vložkom ponese skoraj v leto 1950, in združuje nezdružljivo, ko uporabi zlajnanost za doseganje inovativnosti, kar je vedno odlikovalo vsaj kakšno oddejico iz svežnjev znamke Havana D'Primera. Ko se boste prvič ovili v to odejico, boste morda začutili Zadnji poljub Wayneja Cochrana, morda bolj znanega v izvedbi Pearl Jam. Ne bi bilo presenečenje, če bi si Aleksander sposodil vzorce namenoma, saj naj bi se Last Kiss že v originalu v 60-ih bolje prijela v latinskem svetu kot drugod. V tej skorajšnjem moderniziranem ponaredku Alexander z otroško pomladno zatreskanostjo obživžga bejbo na odru, kar prinaša pridih igrivosti v svet njegovih odejic.

Ko stisnemo nove odejice k svojim ličkom in jih prislonimo blizu svojih ušes, nam kot školjke servirajo glasove duhov iz svoje preteklosti. Iz njih tako odzvanjajo sproščeni vzkliki, onomatopeje, brenčanja, rezgetanja, brundanja, smeh, žvižganje, in druge vibracije kralja kubanske trobente, iz katerih je čutiti, da se zares postavlja na trepalnice, da bi pod njegovimi odejicami s svojimi izlivi v vas uspešno injiciral svoje užitke ob tem, kar počne, s ciljem, da vas počasi in spretno pripravi do najčistejše oblike skupinskega orgazma. Odejice Havana D'Primera tako še nadalje nudijo čarobno sofisticiranost, ki se trudi biti dovolj ljudska, da ponese sadove izlivov njegovega veličanstva globalno v deveto vas in naprej.

Serija Pueblo Griffo bi se lahko kot logično nadaljevanje prejšnje imenovala tudi Cantor del Pueblo Griffo, nov sveženj pa so bojda snovali že med pripravo prejšnjega. Alexander ga je razposlal po svetu na svoj 47 rojstni dan, in ga poimenoval po soseski v Cienfuegosu, kjer je odraščal. 

Akterji znamke Havana D'Primera pa Kubo kmalu začasno zapuščajo, in pravijo »Sajonara, gudbaj maj lof«. Konec Septembra bodo razstavljali svoje odejice po Evropi, morda pa se ustavijo tudi kje blizu nas. Po trenutno znanih podatkih bodo najbliže v začetku novembra v Stuttgartu, Zurichu in Rimu.

Kaj pa druge odejice? So še boljše, samo pozornost bralcev se z leti zmanjšuje. Ta spis je le poskus, da z interpretacijo pomagamo poslušalcu doumeti manj doumljivo. In če povzamemo celotni sveženj: »če ste
ljubitelji timbe, vam bo všeč, če pa niste, pa postanite, kaj še čakate?!